Strip postaja slovenska klasika

Letos je v založništvu revij Mladina in Stripburger izšla knjiga enostranskih stripov Slovenski klasiki v stripu. Monumentalno delo in še en dokaz več, da je slovenska stripovska ustvarjalnost v vzponu.

Slikovna knjiga Slovenski klasiki v stripu je obsežna zbirka kratkih, v večini primerov satiričnih stripovskih upodobitev, ki so jih številni slovenski stripovski ustvarjalci, med njimi je kar nekaj Gorenjcev, posvetili našim nacionalnim umetnostnim veličinam in njihovim najpomembnejšim, zagotovo pa najbolj razpoznavnim umetniškim delom, hkrati pa tudi nekaterim svojstvenim pojavom v slovenski kulturi nasploh. Projekt Slovenski klasiki je potekal v več ustvarjalnih sunkih. Prvi od njih se je zgodil že leta 1991, ko sta njegova duhovna očeta, eden najbolj uspešnih slovenskih stripovskih avtorjev Tomaž Lavrič in v bosanski vojni padli novinar Mladine Ivo Štandeker (1961-1992), želela domači strip približati preprostemu ljudstvu. Zakladnica slovenske literarne in širše umetniške ustvarjalnosti se je za ta namen izkazala kot nadvse prikladen vir navdiha. Kot se spominja urednik izdaje Tomaž Lavrič, sta z Ivom želela v strip prevesti največje umetnostne dosežke naše dežele in s tem posebej mladino, ki ji je lepih umetnosti največkrat figo mar, skozi prešernost in smeh, hkrati na poljuden način ozavestiti in podučiti o žlahtnih stvaritvah tako naših starih mojstrov kot tudi sodobnikov ter jo morebiti spodbosti k poznejšemu samostalnemu prebiranju in proučevanju le-teh.

V letu 1992 so tako začeli v Mladini redno objavljati Slovenske klasike v stripu, sprva le nekaj izbranih avtorjev iz Mladinine ekipe in ko so ti ostali brez Iva, je projekt zastal. Kasneje se je dela lotil Max Modic, v ustvarjalno jato so pridobili nekaj mlajših avtorjev, a je tudi tej ekipi pošla sapa. Tretji zagon je bil vstop Stripburgerja v akcijo, razpis natečaja na temo slovenskih klasikov, na katerega se je odzvalo kar nekaj novih avtorjev. Lavriču so se pridružili stripovski entuziasti Katerina Mirović iz Stripburgerja, Iztok Sitar, ki že dolga leta objavlja tudi v Gorenjskem glasu, in Sandi Buh, velik ljubitelj stripa in lastnik edine resne stripovske trgovine pri nas. »Skupaj smo napaberkovali vse, kar se jih pri nas s stripom ukvarja, če pa smo katerega po nemarnem izpustili, naj preveč ne zameri. Malodane vsi povabljeni so se dobrodušno odzvali pozivu in prispevali svoj delež, dva ali trije, ki si nikakor niso mogli odtrgati potrebnega časa, pa se zdaj gotovo že gorko kesajo,« razmišlja Lavrič.

V dobrem letu in pol se je poleg starejših stripov nabralo skoraj sto novih, skupaj skoraj okroglih dvesto naslovov, kar je za naše razmere več kot odlično. Gre za avtorje različnih generacij, šol, stilov in avtorskih zmožnosti, kar knjigi daje še dodatno vrednost, saj tako Slovenski klasiki nedvomno predstavljajo tudi prerez slovenske stripovske ustvarjalnosti. Naj vam namignem samo na nekaj naslovov, katerih tematika se razteza od Bartolovega Alamuta, Anžlovarjevega filma Babica gre na jug, Tavčarjevega Cvetja v jeseni, Cankarjevih Hlapcev, Pevčevega filma Pod njenim oknom, Mazzinijevih Drobtinic, različnih Prešernovih pesnitev do osnovnošolskega učbenika Državljanska vzgoja in etika, cigaret Filter 57, Groharjevega Sejalca, Pestnerjeve Trideset let, Avsenikove Slovenija, od kod lepote tvoje do slovenske ljudske Tristo kosmatih. Slovenski klasiki v stripu so dokument časa, dokaz slovenske stripovske ustvarjalne moči in predvsem knjiga, ki jo vsak širokega pogleda na svet vedoželjen Slovenec, mora vzeti v roke. »Klasiki, ki bodo brani, pomnjeni in citirani brez prisile,« je mnenja urednik Tomaž Lavrič. Ne morem, da se ne bi strinjal.