Ustavimo nasilje (1)

Sredi vročih poletnih dni smo dobili v branje podatke raziskave o nasilju v srednjih šolah, ki jo je opravila Dijaška organizacija Slovenije.

Lotili so se znanega in trdega oreha, rezultati raziskave pa ne presenečajo. Pohvalno je, da so se tega lotili mladi, saj bodo tako mogoče le naredili korak več v pravo smer. Uspeh narejenega bo že v tem, če bo vsaj en mladostnik prej spregovoril ali ukrepal ob nasilju, ki se mu dogaja. Podatek, da si več kot petdeset odstotkov dijakov ne želi svetovalnega razgovora o nasilju, ki se jim zgodi, nas bi moral skrbeti. Vzroki za to so lahko različni, med njimi je pogosto strah zaradi maščevanja nasilnežev. To kaže na nemoč in slabe mehanizme pri obravnavanju nasilja. Če pogledamo širše, pa je to že problem pravne države. Kdo je zaščiten in kdo se mora braniti sam, kakor ve in zna. Tudi tako, da si tiho, da se ti ne zgodi še kaj hujšega. Le s pogostimi dejavnostmi, ki bodo zajemale tako prepoznavanje, ukrepanje ter preprečevanje, bo mogoče prišlo do sprememb. Do takrat pa je še veliko če-jev. Večina odraslih je do tega problema brezbrižna, dokler niso v nasilje vključeni sami ali njihovi otroci. Ves čas govoriti, da je nasilja preveč in da to ni dobro, je pač premalo. Nihče pa ne pove, da se nasilje dobro prodaja. Črna kronika je jutranji obrok za mnoge ljudi. Računalniške igrice z nasilno vsebino so najbolj zaželene in mladi pridejo do njih prej, kot bi smeli. Prizori iz njih vas bodo spremljali še ponoči, pa čeprav jih boste videli samo enkrat. Televizija razen opozorilnih znakov ne naredi prav veliko, da bi skrbela za to, kaj mladi gledajo. Dekleta ob gledanju plehkih nanizank dobijo prave izobraževalne tečaje o opravljanju, ignoriranju, verbalnem nasilju, maščevanju in spletkarjenju … Da vse to preneseš v pravi svet, ni potrebno prav veliko pameti … Več je potrebuješ, da se lahko vsemu temu upreš.