Čas, ustavi se

Če smo še ravnokar težko vstali v ponedeljkovem jutru, nas hitrost, s katero se pojavi petek, vedno preseneti. Kot da bi nekdo izbrisal dneve vmes. Ne vem, kako je z vašim časom, ampak zame mineva prehitro. Tempo je postal ubijalski in tudi ustavitve so več ali manj prisiljene, bodisi zaradi bolezni ali smrti. Včasih sem se še upala zmrdovati, da je časa za vse dovolj, da ga je treba razporediti in da je bistveno, s kom in kako ga preživljamo. Danes, ko tudi sama osramočena gledam v koledarček, kdaj bom s prijateljico spila kavo, se sprašujem, kaj to pomeni. Kam smo prišli, da moramo druženje planirati kot sestanek? Tudi otrokom se ne godi veliko boljše. Šolske obveznosti in interesne dejavnosti. Za prijatelje zmanjka časa. Čeprav je končno zapadel sneg (ne na najbolj prijazen način), so okoliški hribčki prazni, snežakov ne stoji veliko in ni videti, da bi sneg razveseljeval otroke. Počakali bomo na počitnice in vprašanje, če ga bo do takrat še kaj ostalo.

Ne samo da se nam takole vsakodnevno odmika prosti čas, zmanjkuje nam časa vsepovsod. Ne bom razpravljala o modrostih časa, to naj po­čnejo tisti, ki ga imajo … Rada bi našla način, da bi imeli več časa za doživljanje življenja, ne samo za preživljanje. Ko berem zgodbe velikih ljudi, vidim, da so enostavno delali samo to, kar jim je veliko pomenilo. Niso se ukvarjali z malenkostmi. Skoraj prepričana sem, da smo kljub velikemu tehnološkemu na­predku, ki nam lajša življenje na vsakem koraku, osiromašeni. Vse smo želeli poenostaviti in očitno smo precenili, kaj to pomeni. Tačas ko se naši domači stroji ukvarjajo s pranjem posode, perila in pobiranjem prahu, mi ni­smo prosti. Naložimo si kaj drugega. Včasih se mi zdi, da nas prosti čas celo ogroža. Da nam je v krvi zapisano delo in zato z njim zadovoljujemo večino potreb. Vseeno nam to ne koristi.

Ravnovesje med delom in prostim časom je pomembno kot dihanje. To vam bodo povedali vsi tisti, ki se svoje telo prignali do konca zmogljivosti. Mi, ki še verjamemo, da zmoremo, na to pogosto pozabljamo. Počivati in sproščati se ne moremo sezonsko. Za to potrebujemo navade, ki nas bodo tako prevzele, da bomo kakšno od banalnih dnevnih obveznosti tudi izpustili iz dnevnega reda in jo zamenjali za svoje dobro. Torej je prva naloga, da pogledamo, kdo nam krade čas. Kje ga izgubljamo po nepotrebnem? To je težka naloga, saj se nam vse zdi zelo potrebno. Kljub temu se najde sem in tja kakšen kradljivec časa. Kot je zaskrbljenost za stvari, na katere nimamo vpliva. Ali jamranje zaradi recesije. Mogoče so kradljivci tudi »vljudnostni« pogovori, ki so sami sebi namen. Seveda ostaja na prvem mestu vsem znani kradljivec časa – oprav­ljanje dela namesto drugih. Za televizijo in računalnik ne morem reči, da sta meni znana kradljivca.

Neka gospa je pisala, kaj vse počne čez dan, ker ji ni bilo jasno, kam zbeži njen dan. Začudena je ugotovila, koliko ga pusti na cesti, koliko za ugotavljanje napak in iskanje izgubljenih stvar, koliko za urejanje dokumentov, pošte, papirjev. Za vsako dejavnost že potrebujemo svoj papir, svojega uradnika, šoferja, plačnika. Da ne govorim o tem, koliko časa bi porabili, če bi se še posebej ukvarjali s hrano in njenimi sestavinami. Rešitev za preživljanje časa je toliko kot ljudi. Kajti naš čas so naše potrebe, naš vrednostni sistem in naše misli. Če občutite pomanjkanje časa, si je najprej treba postaviti prioritete. Kaj je najbolj pomembno, kaj malo manj in česa ne potrebujemo? Vredno je razmisliti o tem, kaj si lahko podelimo z drugimi. Vožnja na delo, varstvo otrok, nakupovanje, obveščanje, prevažanje otrok. Včasih je potreben samo en telefonski klic, pa pridobimo čas. Ta čas, ko so otroci na dejavnostih, si vzemimo zase. Ne tekajmo takrat po opravkih, ki jih lahko naredimo skupaj z otroki. Mi bomo bolj zadovoljni, otroci pa veseli, ko nas bodo videli zadovoljne. Otrokom je všeč, če starši poskrbimo zase. Hvalijo se, kaj znamo in zmoremo. S tem, ko si vzamemo čas zase, jih učimo vzpostavljanje ravnovesja med delom in sproščanjem. Začnimo kar danes.