Elektronik, ki piše pravljice

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 10. februar 2014 / 14:07

Niko Kuper iz Celovca je ustvarjalen človek. Po končani Slovenski gimnaziji v Celovcu je v Ljubljani diplomiral iz elektronike. Po končanem študiju je nekaj časa opravljal svoj poklic, potem pa je moral iskati novo službo. Dobil jo je v slovenskem programu deželnega studia avstrijske radiotelevizije ORF v Celovcu. In to ne kot tehnik, kar je tudi sam pričakoval, ampak so mu začasno, za pol leta ponudili mesto novinarja v otroškem programu.

»Polovica leta se je podaljšala na 22 let dela v slovenskem uredništvu, v katerem skrbim za otroške oddaje. Ko sem iskal pravljice za moje male poslušalce, sem ugotovil, da klasične pravljice večina že pozna. Lotil sem se pisanja novih, drugačnih. Njihova vsebina je povezana s Koroško in z našo slovensko zgodovino. V njih na primer razlagam, kako je prišlo do slovenskih krajevnih imen. Doslej sem jih napisal blizu 120. Ko pišem na primer o Ledincah, nastanek imena povezujem z ledom. Tedanji urednik Mohorjeve Franc Kattnig me je prepričal, da je treba pravljice izdati v knjižni obliki. To se je zgodilo in tako sem zaplul v literarne vode,« pojasnjuje svoj »skok« iz tehničnega področja v literarnega novinarski kolega Niko Kuper.

Od lani je Niko tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, ki praznuje letos 40–letnico delovanja. Ustanovljeno je bilo na pobudo Valentina Polanška, ki je bil tudi prvi predsednik.

»Ko je predlani na srečanju članov društva na Obirskem nepričakovano umrla tedanja predsednica Anita Hudl, smo člani kar dolgo iskali novega predsednika. Vprašali so tudi mene, ki sem med mlajšimi člani, vendar sem se branil, da so v društvu bolj znana imena, ki bi bila primernejša za predsednika. Končno sem popustil in sprejel predsedniško vlogo. Tako smo lani že izdali literarno revijo Rastje, ki je leta 2007 začela izhajati na pobudo pokojne Anite Hudl in je del vsakoletnega knjižnega daru Slovenske prosvetne zveze. Nismo smeli odnehati, saj je revija odprta za vse slovensko pišoče v Avstriji, ki nas ni malo, kar blizu sedemdeset,« pove Niko Kuper. »Takih, ki pišejo, je še veliko več, vendar mnogi pišejo samo zase in ne upajo v javnost. Vedno več pa jih upa narediti ta korak, tako mlajših kot starejših, ki na stara leta najpogosteje pišejo spomine na čas in dogodke, ki bi bili sicer pozabljeni. Z jezikom smo ali nismo. Uspeh Maje Haderlap kaže, da je za našo literaturo vedno večje zanimanje tudi v večinskem nemško govorečem narodu, kjer vedno bolj spoznavajo, da Slovenci znamo pisati,« je sklenil svojo pripoved Niko.