Male plastike velikega formata

V sredo smo bili v Mali galeriji v Kranju na odprtju razstave likovnih del akademske kiparke Štefke Košir Petrič: "Delam, gnetem in oblikujem glino. To mi pomeni zelo veliko, lahko bi rekla, da je to moje življenje."

Mala galerija Likovnega društva Kranj to poletje presega svoje ime, saj v svojem nekaj kvadratnih metrov majhnem zavetju trenutno pestuje še eno veliko likovno, tokrat kiparsko-slikarsko, razstavo. Če smo v juliju lahko uživali v nekoliko provokativni postavitvi avtorja mlajše generacije Zorana J. Srdića, nas od srede naprej v galerijskih prostorih navdušujejo male plastike in skice zanje avtorice v zrelih ustvarjalnih letih, akademske kiparke Štefke Košir Petrič. Častitljiva gospa v vseh pogledih tako pojavnem kot generacijskem in likovno ustvarjalnem, ki bo konec letošnjega leta dopolnila triinosemdeset let, se tokrat predstavlja z okrog dvajset malimi plastikami, ki jih je ustvarila predvsem v zadnjih letih. Bronaste skulpture na stenah spremljajo skice in študije, ki so kiparki služile za osnovo pri kiparjenju.

»Je bron tisti material, ki vam pri kiparskem delu najbolj ustreza?« vprašam. »Skulpture, ki jih vidite tukaj na razstavi, imam doma še vse v terakoti, take kot sem jih naredila. Iz vsake sem potem dala narediti po tri odlitke iz brona. Tri in nič več. Razlog za to je predvsem praktične narave, saj sem pred leti za razstave namenjala dela v glini, pa so se ta marsikdaj tudi razbila. V tem smislu je bron bolj trpežen,« je povedala Štefka Košir Petrič in dodala, da ji je glina seveda najbližja: »Ko modeliram, najbolj pogosto delam z glino. Veste, glina mi najbolj leži, ko delam, je gnetljiva in jo lahko čutim v prstih. Tako lahko v celoti delujem preko gline in z njo, glina je namreč material, ki je zelo direkten. Z glino govoriš, jo čutiš, prijemaš.«

Kot je ob odprtju povedal umetnostni zgodovinar dr. Damir Globočnik, je Košir Petričeva v svoj motivni repertoar vključila stilizirano človeško figuro oziroma figuralno skupino ter fantazijske rastlinske oblike, v katerih lahko pogosto slutimo odseve človeške fiziognomije. Pogoste teme njenega kiparstva so: družina, mati z otrokom, nevesta, partnerstvo, iskanje harmonije v medčloveških odnosih, povezanost človeka z naravo, življenjska moč narave … Podobno velja tudi za risbe, skice oziroma osnutke za plastike, ki jih avtorica tokrat prvič predstavlja v javnosti. V njih lahko vidimo predvsem koščke intimne izpovedi oziroma osebno obarvane likovne meditacije, okrepljene z odkrito ali zastrto simboliko, dodaja Globočnik.

»Ko na podlagi skice začnem delati skulpturo, vedno naredim le eno, saj je preprosto ne morem ponoviti in narediti še ene enake,« razmišlja dolgoletna članica kranjskega Likovnega društva. Štefka Košir Petrič se tokrat predstavlja v zares izjemni kiparski formi: »Naj razstavim tudi skice, me je navdušil kolega. Zadnje čase jih na razstavah ni, meni pa se povsem v pedagoškem smislu zdi, da je smiselno pokazati tudi skice. Otroci najprej v roke vzamejo svinčnik in začnejo risati.« Avtorica s tem seveda bolj razkriva svoje delo samo. Kot je povedala, še vedno ustvarja, trenutno ima na mizi figuro v glini, le še dokončati jo mora. »Če bom le mogla, jo bom kmalu dokončala, saj je kiparstvo moje življenje in mi trenutno pomeni zelo, zelo veliko.« Ko sem izrazil željo, da bi si nove stvari ogledali na kateri naslednjih razstav, je duhovito pripomnila: »Pravijo Hrvati: pozlatile vam se usta …«