Ni vsaka mama zaklad

Rokijeva zgodba o odraščanju (4)

Rokijev oče se je, enkrat konec tedna, spet prikazal na vratih. Bil je zelo žalosten in ko mu je sin stekel v objem, ga je stisnil k sebi in mu dejal: »Fant moj, se zavedaš, kaj si mi naredil?«

»Meni se ni niti sanjalo, o čem govori,« je mirno nadaljeval s pripovedovanjem svoje zgodbe Roki.

»A ko sem vzel v roke pisanje, ki ga je oče prinesel s seboj, sem spoznal, da sem ob zadnjem obisku na socialni podpisal, da sem se takrat, v bolnišnici, policistu lagal in to zato, ker sem se bal, da bi me oče spet premlatil …«

Takrat si je Roki prisegel, da ga je mama zadnjič - in to nepreklicno zadnjič- potegnila za nos. V njem se je prebudila »južnjaška« kri in ko je vsrkaval vase napisane laži, se je zaklel, da se bo nekoč mami za vse hude reči, ki jih je storila njemu in očetu, maščeval.

»Res sem bil besen nanjo! Bila je igralka, ki bi si zaslužila najmanj oskarja. Pred ljudmi je znala zaigrati ali ljubečo mamo ali trpečo in izkoriščano ženo. Nasedli so ji vsi, še midva z očetom. A midva bolj zato, ker sva vsakič upala, da bo poslej drugače,« je pripovedoval Roki. Videla sem, da mu ni lahko, nenazadnje imamo mamo le eno samo, pa naj bo ta najboljša ali taka, kot je bila njegova.

Pozneje je Roki izvedel, da je mami šlo predvsem za stanovanje. Iz njega je želela izriniti moža, ker je že dlje časa prijateljevala z drugim, svojo zvezo pa je uspešno skrivala za številnimi prijateljicami, ki so ji dajale alibi.

»A resnica zmeraj pride na dan. Prej ali slej. Izvedel sem tudi, da je imela vsaj dva splava, saj z novim partnerjem ni hotela imeti otrok, želela je le uživati življenje. Tisti moški je bil gradbenik, imel je veliko denarja, pa še rad jo je imel, kar je bila njegova velika napaka, saj je mama znala tovrstno slabost pri svojih moških dobro izkoriščati. Z očetom sva napisala pismo tudi varuhu človekovih pravic, a sva dobila nazaj neko skorpucalo, s katerim si nisva imela kaj pomagati. Namreč: svetovali so nama, naj se obrneva na socialno službo, ki je zadolžena za najin primer, midva sva pa vedela, da ima mama tam kolegice, ki ji bodo zmeraj stale ob strani. Na srečo je bilo stanovanje napisano le na očeta in skupaj sva se odločila, da ga prodava prvemu, ki bo pokazal denar. Oče je ponudil zelo ugodno ceno in stanovanje je bilo prodano dobesedno čez noč. Prej, preden so prišli novi stanovalci, sva ga morala le izprazniti, ker so oni želeli dobiti gole stene, brez pohištva. Šele ob selitvi sem ugotovil, da je imela mama več deset parov čevljev, torbic, na tone kozmetike, oblek … Škatle in zaboje z njenimi stvarmi pa je tovornjak odpeljal k njeni prijateljici šele takrat, ko sva z očetom izročila ključe novim stanovalcem. Ja, priznam, to je bilo predvsem moje lastno maščevanje, če bi poslušal očeta, bi naredila drugače, ne tako kruto…,« nadaljuje Roki.

V naslednjih letih ju je mama še večkrat tožila, a na srečo brezuspešno.

»Njen novi partner je očetu nagajal na vsakem koraku, če je le mogel. Črnil ga je pri naročnikih, češ da je moj oče goljuf, da je eden najslabših obrtnikov, na srečo so očeta vsi, ki so že imeli z njim opravka, zelo dobro poznali. Čez čas, ko so se strasti malo umirile, je oče kupil trisobno stanovanje v Kranju. Če se boš slučajno poročil, da bom takrat, ko bom prišel na obisk, lahko spal v svoji sobi, se je šalil. Meni pa za ženske ni bilo kaj prida. Bal sem se jih, ker sem v vsaki videl mamo in njene napake. Kadar je prišla na obisk Svetlana, pa sem začel s svojimi govorancami o ženskah in o tem, kakšne so, me je zmeraj oštela, češ saj smo tudi drugačne. Potem mi je spekla pito iz bučk in ko sem se z njo mlaskal, sem ji priznal, da ima prav,« se je Roki še malo pošalil na svoj račun.

Z mamo pa, vse do danes, še ni govoril. Včasih kaj sliši o njej, ker zelo rada obiskuje mondene prireditve, pa kakšen novinar kdaj napiše o tem, kako je bila oblečena.

»Ker svoja leta zelo dobro skriva, verjetno nikomur ne pade na pamet, da je zapustila že dve gnezdi in da se za svoje otroke sploh ne zmeni več. Jaz imam vsaj dobrega očeta, ki me ima rad in mi stoji ob strani. Kaj pa moji po pol bratje, oziroma sestre? Kdo jih razvaja, kdo jih ljubi, ker nje ni ob njih? Ja, saj vem, da so že odrasli, da imajo verjetno že svoje lastne družine, pa vendarle … Včasih se sprašujem, zakaj imajo ženske, ki ne premorejo materinskega nagona, sploh otroke? Ko bi te matere vedele, kako otrok pogreša toplo naročje, varnost, občutek, da je ljubljen, bi ravnale drugače … To lahko govorim na glas, ker imam za seboj bridke in neskončno boleče izkušnje …« (Konec)