Poletni (pre)bliski

Tu in tam me prešine misel, da se Slovenija pred dvema desetletjema ni osamosvojila in konstituirala kot država zaradi nacionalnega, pač pa čisto zasebnega interesa; da je tisočletne sanje slovenskega naroda po lastni politični entiteti izrabila ozka skupina izbrancev, ki je pripadala nekdanji, se pravi komunistični politično gospodarski oligarhiji in je deželico pod Alpami razkosala na manjše fevde, v lasti ožje bodisi politične bodisi gospodarske bodisi odvetniške ali katere druge (pogojno rečeno mafijske) družine.

Po preoblikovanju nekdanjega družbenega premoženja v zasebno lastnino in po koncentraciji kapitala, so v težave zabredli tisti, ki niso razumeli osnovnih načel pokomunistične fevdalne ureditve ali so si kratko malo začeli domišljati, da so se povzpeli nad svoje botre in »dobrotnike« iz ozadja. Povzpetniki so za medije in za javnost postali tajkuni, ki jih je treba obriti do golega ali jim vsaj porezati krila. Tako, za vsak primer, da se bo vedelo, kdo je lastnik oziroma gospodar in kdo navaden najemnik ustvarjenega (finančnega) imperija. Pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da se resnični gospodarji, lahko bi jim rekli kar angeli teme, nikdar, ampak zares nikdar ne pojavljajo v medijih.

Namesto »angelov teme«, te lahko preštejemo na prste, se v javnosti kažejo njihovi oprode. Slednji so izjemno pisana druščina, ki zaseda vse ključne javne položaje v državi. Opla. V fevdu. Med »služabniki« je mogoče opaziti tako najvišje politične funkcionarje na državni in strankarski ravni, kot tudi vplivne odvetnike, tožilce, sodnike in druge poklicne preganjalce (organiziranega) kriminala, lažne gospodarstvenike oziroma podjetnike, stečajne upravitelje, takšne in drugačne medijske osebnosti, skrbnike zgodovinske resnice in tako dalje in tako naprej.

Vzemimo gospoda Boška Šrota, ki pripada skupini tako imenovanih tajkunov. Se pravi, podložnikov. Vsaj v mojih (pre)bliskih se je gospod zagozdil na tem družbenopolitičnem rangu. Ko je že menil oziroma verjel, da si je zgradil dovolj močan finančni fevd, tako močan, da kljubuje skrivnostnim silam iz ozadja in se premakne v orbito gospodarjev (slovenskega fevda), ga je kot strela z jasnega zadela »gospodarjeva« roka. In še včeraj mogočni in na videz nedotakljivi Boško Šrot je padel na trd(n)a tla kot gnila tepka. Za kazen sebi in v opomin drugim. To je tistim, ki so jim krila čedalje bolj rasla in so verjeli, da se lahko odlepijo od tal. Se pravi, od podlage, na kateri jim je bilo dovoljeno rasti in se šopiriti.

Tako. Povedala sem, kakšne misli me tu in tam prešinejo in se jih ne morem in ne morem znebiti. Pri tem sem trdno prepričana, da moji (pre)bliski niso daleč od resnice. Resnica (vsaj moja), pa je takšna, da je Boško Šrot, dovčerajšnji formalni večinski lastnik laškega fevda, padel v opomin vsem, ki bi si drznili okrasti resnične lastnike političnega, gospodarskega, medijskega, zabavnega in vsakršnega drugega življenja na tleh države Slovenije.