Knapov vrh

Ojstrc / Hochobir (2139 m) - Kot da je skregan z ostalimi Karavankami, ker stoji rahlo pomaknjen na sever, je naš današnji cilj mogočen razglednik v njihova in kamniška severna ostenja.

Ko se potepamo po Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, nam obe verigi postrežeta s čudovitim razgledom na južno in severno stran. Že dlje časa se mi je pogled ustavljal na masivu, imenovanem Obir, ki ga krasi najvišji vrh Ojstrc oz. Hochobir, kot so ga poimenovali Avstrijci. Povzpela sem se nanj pred nekaj tedni, danes pa se bom še enkrat skupaj z vami.

Obir je pomaknjen rahlo na sever, ločen od ostalih Karavank, zato je čudovit razglednik, pa še s svojimi več kot 2000 metri dela družbo ostali druščini karavanških dvatisočakov. Leži visoko nad Rožem in Podjuno, kjer diha slovenski živelj. Celoten masiv se sestoji iz več vrhov; poleg najvišjega Ojstrca ga tvorijo še Kravji vrh (Kühberg, 2.024 m) v jugovzhodnem grebenu, Mali Obir (Kleine Obir, 1947 m) na severu ter Menihovec (Minichoutz, 1.624 m) in Stara gora (Altberg, 1.562 m) na severovzhodu.

Čez Jezersko sedlo se bomo spustili do Železne Kaple, kjer bomo v krožišču zapeljali v drug izvoz v smeri sedla Šajda (Zell Schaida). Po nekaj kilometrih se desno odcepi v klanec alpska panoramska cesta, dolga približno 15 kilometrov, ki nas bo pripeljala do Koče Železne kaple (Eisenkappler Hütte), na višini 1553 m, kjer je urejeno parkirišče.

Za kočo zavije po travnatem bregu pot proti vrhu Obirja. Znašli smo se v svetu, ki je dvojezičen, svetu, kjer živi veliko koroških Slovencev in tudi vse informacijske table so dvojezične. Pot, po kateri hodimo, je naravoslovna pot in table nas opozarjajo na zanimivosti ob poti. Pot se v prijetnih okljukih dviguje skozi smrekov gozd, zato tudi ne čutimo pretiranega napora. Po približno 45 minutah dosežemo travnik, kjer se nam odpre pogled na naš današnji vrh. Sredi julija so bili travniki posejani z gorskim cvetjem, zdravilnimi rožicami za okusne planinske čaje; materina dušica, gorska resa, rdeča deteljica itd.

Po travniku nadaljujemo naravnost, nato pa pot zavije levo v pobočje. Vršni greben je ruševnat in Obir je znan po njegovi količini, zato lahko v koči, kjer smo parkirali, kupimo tudi zdravilno borovo olje. Po prehojenem pobočju se pot usmeri na sever in kmalu bomo dosegli ostanke nekdanjega rudarskega poslopja pod samim vrhom Ojstrca. Tukaj so se nekoč nahajala bogata nahajališča svinca. Omenjeno poslopje je bilo 1877 preurejeno v planinsko zavetišče Rainerjevo kočo, ki so jo uporabljali tudi botaniki in meteorologi. Rainerjeva koča je bila leta 1944 požgana.

Od nekdanje koče se je potrebno povzpeti do vrha sedla, kjer pot zavije desno, proti vzhodu. Še skok čez oboro in v nekaj minutah bomo na vrhu. Vrh ponudi s čudovitim razgledom: veriga Kamniško-Savinjskih Alp se razprostre pred nami: Ojstrica, Planjava, Turska gora, Skuta, Dolgi hrbet, Grintovec, Kočna. Severni pogled na greben Košute je veličasten; divje prepaden, grozeče krušljiv in prvinsko privlačen. Hm, tamle nekje je Cjajnik, mi je odmevalo v glavi. Kljub čudovitemu razgledu pa me je vrh navdal z nacionalno bolečino. Tako kot na mnogih koroških vrhovih je tudi na Obirju križ, kjer piše, v nemščini seveda, Koroška, enotna, nerazdeljena. Kar zdrznila sem se! Politični objekt na tako lepem vrhu danes, v združeni Evropi, le kazi edinstvenost gorskega sveta. Pa še njegova vsebina ni povsem realna! A to je že tema za kakšen drug kotiček.

Sestopimo po poti vzpona, ki poteka po južni strani, zato moramo biti zgodnji pri vzponu, sicer nam bo pasje vroče. V času mojega spusta sem se, dobesedno, zgrozila ob dejstvu, da je ob 12. uri množica planincev šele prihajala proti vrhu ali pa so šele začeli z vzponom. Ker se po jutru dan pozna, pojdite na pot zgodaj!

Nadmorska višina: 2139 m

Višinska razlika: 586 m

Trajanje: 3 ure

Zahtevnost: 2 zvezdici