Hiša iz kart

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Dokler nam gre v življenju vse kot po maslu, je pozitiven odnos do sveta in dogodkov v njem ter okrog nas zelo preprosta in dojemljiva filozofija. Dokler se nam vse obrača v dobro, je samoumevno verjeti, da imamo življenje v svojih rokah, da svoje življenje sami nadzorujemo in obvladujemo. V teh življenjskih okoliščinah pravzaprav sploh ne rabimo vodnikov in priročnikov o tem, kaj naj delamo in kako naj »dihamo«, da bomo dosegli vse cilje, ki smo si jih zastavili. Človeku, ki resno zboli, človeku, čigar življenje visi na nitki, pa se ta sodobna in do skrajnosti posiljena filozofija oziroma teorija o pozitivnem mišljenju, v trenutku podre kot hiša iz kart. Je v sodobni družbi res potrebno zboleti, denimo, za rakom na pljučih, da človek spozna svojo nemoč, svojo šibkost, svojo majhnost, da spozna absurd filozofije pozitivnega mišljenja? Žal je tako, da je resna bolezen za marsikoga streznitev, rešitev pred zablodami, v katere nas peha do skrajnosti popačena in skomercializirana vzhodnjaška filozofija o vsemogočnosti človekove volje in moči, ki v svojem bistvu temelji na načelu polne denarnice.

Ja. Lahko je s pozitivnim mišljenjem in odnosom do sveta guncati afne ljudem, ki pokajo od zdravja. Ne poznam pa niti enega človeka in prepričana sem, da ga sploh nihče ne pozna, ki bi tako zelo pozitivno razmišljal, da bi si (izključno) s to pozitivno mislijo pozdravil hudo bolno telo. Žal, tega čudeža ne poznam. Nasprotno pa sem govorila s človekom, ki si je z globoko in iskreno vero v Boga, tako rekoč z nadčloveško ponižnostjo pred Vsemogočnim, z iskrenostjo in z neizmerno ljubeznijo do sočloveka pri »višji sili« izposloval zdravje. Omenjeni gospod je namreč zbolel za rakom na prostati in zdravniki mu niso dali več kot dva, največ tri mesece življenja. Od takrat je minilo dve leti, gospod pa hodi naokrog, kot da mu ni nikdar nič manjkalo. In kako gledajo na to njegovo čudežno ozdravitev zdravniki? Kratko malo so si izmislili, češ da so se zmotili; da je šlo pri njem pač za pomoto.

Žal, Teja in Metka te pasti in puhlosti filozofije pozitivnega mišljenja nista spregledali in sta umrli. Da ne bo, lepo prosim, hude krvi ali celo očitkov. Nikakor in pod nobenim pogojem ne trdim, da sta, še zlasti to velja za Metko, umrli, ker sta verjeli v moč virtualne resnice. Res pa je, da sta se tej sodobni kugi polnih denarnic prepustili na milost in nemilost. Prepričana sem, da tudi ali predvsem zato, ker je to pač najlažje storiti.

S tem, ko sta se Teja in (še zlasti) Metka pogojno rečeno vdali v usodo pozitivnega mišljenja, sta izgubili čas in priložnost, povezati se z Najvišjim dobrim in ga ponižno prositi za zdravje ali vsaj nekaj (naknadno) podarjenih let življenja. (Se nadaljuje.)