Gospod urednik s "pederskimi feltnami"

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 28. julij 2009 / 06:00

Od svetovnega prvenstva za novinarje kolesarje nas ločita slaba dva meseca, zato moramo v Glasu kot nekakšnem medijskem pokrovitelju dogodka pohiteti s predstavitvijo nekaterih zanimivih pisunov iz slovenskih in tujih medijev. Skupaj s kolegom z Radia Kranj Robertom Baumanom jih bova skušala predstaviti tako, da boste mogoče do septembra našli svojega favorita in si dirke v Kranju prišli ogledat.

Prvi, ki si to zasluži, je selektor slovenske novinarske reprezentance in človek, ki se je prvi podal na tovrstna tekmovanja. Primož Kališnik je urednik Delove priloge Polet, vrhunski rekreativec in velik ljubitelj kolesarstva.

Za Kališnikove globine nimam škrg, zato sem prosil Baumana, ki je bolj razumevajoč, da poizkusi iztisniti nekaj stavkov, ki bodo opisali človeka, kateremu zavidam lastništvo široke palete najboljših, najhitrejših in najdražjih obročnikov. Mi, fovšljivci, jih imenujemo, kot sem jih imenoval v naslovu.

Kranjsko, 10. svetovno prvenstvo tistih, ki se ukvarjamo s kolesarstvom in novinarstvom (ne nujno, da v tem vrstnem redu), je prireditev, ki se je srčno veselim. Ne zgolj zato, ker bom spet videl svoje stare znance iz tujine, temveč tudi zato, ker bo Kranj končno dobil pravo svetovno prvenstvo pod okriljem mednarodne kolesarske organizacije UCI.

Svetovna novinarska prvenstva v cestnem kolesarjenju so resna zadeva in nimajo nič skupnega s svetovnimi novinarskimi prvenstvi v smučanju ali svetovnimi medijskimi igrami, kjer smo slovenski novinarji pobrali že sto medalj. Ne da bi se delal norca iz teh prvenstev, vendar je nekaj naslovov svetovnega prvaka v smučarskem teku in kombinaciji z veleslalomom in v gorskem kolesarstvu, pa še kakšna medalja na velodromu in v atletiki v tisti konkurenci vredna bistveno manj kot moja prva uvrstitev na svetovnem novinarskem kolesarskem prvenstvu v Švici. Takrat, ko sem na Mondial de la Presse nastopil prvič. Bil sem menda okoli dvajsetega mesta, za menoj jih ni bilo dosti, ampak to je res bilo pravo prvenstvo in resna dirka, ne pa novinarske sindikalne igre. Naj mi kolegi ne zamerijo, ampak tako je – za tisto dvajseto mesto sem poganjal kot menda niti na tekaških smučeh nikoli. Na svetovnih novinarskih prvenstvih v kolesarstvu vozijo bivši tekmovalci, tudi taki, ki so zmagovali etape na Giru, in priučenih, ki smo kolo spoznali po tridesetem, nas ni dosti. In še kar nas je, smo ...

Popolnoma sem prepričan, da bo kranjsko prvenstvo najboljše doslej, in če sem iskren, nisem nikoli verjel, da bomo kdaj prvenstvo dobili Slovenci. Če se samo spomnim prvega prvenstva v Sainlegierju ... Najprej sploh nisem mogel izvedeti, kje prvenstvo bo, vrtel sem telefone po vsej Evropi in brskal po medmrežju in nekako izvedel, da bo prvenstvo na meji med Švico in Francijo. In ko sem prišel tja, so me gledali kot Marsovca. Bil sem prvi "z Vzhoda", pripeljal sem se osemsto kilometrov daleč, imel sem celo specialko ... Ja, iskreno povedano, nekateri novinarski kolegi se niso ravno izkazali s prijaznostjo, ko sem iskal pot na prvenstvo ... in tudi tam so me čudno gledali. No, to pač tako je, zanje sem bil Balkanec, a kmalu smo iz reprezentance enega postali reprezentanca treh, nato petih, šestih, zdaj Slovenci veljamo za najbolje organizirano ekipo in prišle so že tudi prve medalje. Ja, in vedno imamo na prvenstvih s seboj navijače! In svetovni novinarski prvak, Avstralec, vozi kronometer z dresom, na katerem piše Slovenija.

Nekoč, na enem izmed prvenstev, je za mizo po naporni dirki padlo: "Si lahko mislite, da bi enkrat v Sloveniji nekomu oblačili mavrično majico svetovnega prvaka? A veste, kaj bi bilo to za Slovenijo?"

Zdaj se bo to zgodilo: Kranj bo odet v mavrico; prepričan sem, da bo kakšna majica ostala tudi doma, v Kranju.

Potrudil se bom, da bom med starčki prišel med pet, šest v kronometru (bo treba imeti povprečno čez 40) in na cestni dirki med prvih deset. Bo pa oboje težko, ampak, ej, ne morem si privoščiti, da bi žabar izpadel punčka v najbolj kolesarskem mestu v Sloveniji, kajne?

Veselim se Kranja, ker vem, da ko se bom po klančku gor od Kokre bil za tisto ubogo deseto mesto in trpel, da bodo tisti, ki bodo videli to grozo, vedeli, da dajem vse od sebe, pa tudi če gre pet na uro.

Primož je večkrat skromnejši, kot bi bilo treba, vendar na koncu z optimizmom doda: Ja, zmagali bomo!