Zvesti Gorenjskemu glasu

Pavlo in Antona Tuška sem obiskala na Črnivcu pri Brezjah. Pavlo pravzaprav vsi bolj poznajo kot Pavl'co, saj je bilo tudi njeni mami ime Pavla in so ju tako ločili. Na Glas so bili naročeni že njeni in moževi starši: pravita, da se kar drži hiše. Všeč jima je vse: veliko gorenjskih novic, recepti in ker ni preveč politike. Navadno ga Anton, ki je bil zelo vesel avtokarte, saj še vedno vozi avto, še prej prebere kot ona, ki ta čas kaj postori v kuhinji. Tudi hčerka, ki živi v isti vasi nedaleč od njiju, je naročena na Glas. Po poroki sta povečala domačo hišo in dobila dve hčerki, imata tudi štiri vnuke. Najstarejši je star 33, najmlajša 25 let. Vesela sta, da se dobro razumejo in nimajo družinskih sporov, ki so precej pogosti. Čas rada preživljata na vrtu in tudi sicer vse sama naredita. Pri tem drug drugemu pomagata in srečna bi bila, če bi jima zdravje še dolgo služilo. Pavl'ca si je pred nekaj leti polomila obe roki, nato se je še hudo opekla. A si je s telovadbo in rednim izvajanjem vaj opomogla in zase pravi, da je prava gorenjska grča. Najbolj jima je v veselje, da lahko delata in ko pridejo domači na obisk. Želita si, da bi bil mir in ne bi bilo vojne, saj sta jo oba izkusila. Navajena sta skromno živeti in Pavl'ca se večkrat spomni pomanjkanja, ki ga je doživljala kot otrok. Ko je prosila za košček kruha, ji je mama odgovorila: zdaj pa kruh spi.