Življenje s šalo

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Žal je zaradi raka na pljučih pred kratkim umrla tudi moja dobra znanka Metka, ki sem jo v svojem dnevniku tudi že omenila. Bila je živo nasprotje Teje. Nikdar je nisi slišal jamrati ali tarnati ali objokovati svojo usodo. Bila bi lahko pozitiven zgled vsem bolnikom z rakom in vsem drugim resno bolnim ljudem. Če bi ne bilo njeno pozitivno mišljenje, njena dobra volja le navidezna. Vsaj tako sem Metkino notranjo resnico čutila sama. Resnici na ljubo, njena nasmejanost me ni nikdar pretentala. Po drugi strani ji nisem dobre volje in pozitivnega pogleda na dane okoliščine niti nikdar jemala, Metka je bila vedno nasmejana. Vse je obrnila na šalo. Črni humor ji je bil pisan tako rekoč na kožo. Ne spomnim se, da bi jo videla zaskrbljeno ali slabovoljno. Lahko bi rekla, da se je šalila štiriindvajset ur na dan. Vse je obrnila na šalo. Celo svojo bolezen. Dobesedno je živela s šalo. Na vprašanje, kako si, je imela en sam odgovor: »Odlično.« Le malokrat se ji ni ljubilo ali je pozabila dodati: »A, ne, Marjeta, midve se ne pustiva in se bova pozdravili. Morava se pozdraviti. Pa naj rečejo dohtarji ali kdor koli drug, kar hoče.«

Nikdar ji nisem oporekala ali se trudila soočiti jo z resnostjo položaja. Še zlasti zato, ne, ker sem čutila strah, ki je bil v njej vedno navzoč in ga je bilo vedno čutiti. Ne glede na njene šale, na njeno dobro voljo in na njen kronično optimističen pogled na svet in stvari okrog nje. Izdali so jo kratki bliski groze v očeh ali komaj opazno tresenje glasu ali beseda, izgovorjena s komaj opazno nejevero.

Ja. Metka je bila prava mojstrica v prikrivanju svojih čustev in strahov. Bila je tudi nadvse zgledni primer tako imenovanega pozitivnega mišljenja, ki ga kreatorji sodobnega načina življenja (plačani od lastnikov kapitala) ponujajo, kot ponujajo branjevke solato na tržnici.

Žal je tako, da pozitivno mišljenje samo po sebi ne pomaga. Še zlasti v resnih, življenjskih situacijah, ne. O, ja, drži, brez pozitivnega mišljenja, je ves trud zaman; nobena zdravila in nobene »čarovnije« ne bodo pomagale, če nosimo v sebi strah, sovraštvo, jezo ali katero koli drugo negativno čustvo. Ampak, kaj sploh je toliko opevano pozitivno mišljenje?

Je pozitivno mišljenje vera v brezmejno moč in vsemogočno sposobnost premagovanja ovir, na katere ljudje v svojem življenju naletimo? Je pozitivno mišljenje zagrizeno prepričanje, da imamo ljudje svoje življenje izključno v svojih rokah in ga lahko kot marioneto premikamo gor in dol, sem in tja po prizorišču našega bivanja? Je pozitivno mišljenje odnos do nas samih, do soljudi ali do dogodkov, ki nas tako ali drugače zadevajo? Nič od tega ni pozitivno mišljenje. Vsaj za moje razumevanje in dojemanje tuzemnega bivanja ne.