Odklop

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. julij 2009 / 06:00

Se je med dopustom dopustno odklopiti? Prekiniti vse stike in povezave z ljudmi, s katerimi jih v tem času ne želiš imeti? Se odpovedati odvisnosti od medijev, ne gledati televizije, ne poslušati radia, ne brati časopisov in revij? In se namesto običajnih človeških in medijskih navezav odločiti za poglobljeni stik le s svobodno izbranimi osebami. Se bolj predati naravi, uživati na soncu in v senci, se odpovedati umetni svetlobi, se naužiti čiste vode in nadihati svežega zraka, hoditi po zemlji z bosimi nogami ...

Mogoče seveda je, a ni odvisno le od nas samih, od naše svobodne odločitve. Sicer pa si večina ljudi česa takega najbrž niti ne želi. Marsikomu tega ne bi dopustili njegovi najbližji. Marsikdo se odloči za kompromis, za delni odklop. Tako sem nedavno, v dveh tednih, ki sem jih preživel na enem od jadranskih otokov, ravnal tudi sam. Kompromis je bil že v tem, da tja nisem šel sam, ampak z družino, kakor je tudi lepo in prav. Na telefonske klice, ki jih je bilo že tako ali tako za čuda malo, sem odgovarjal le, če mi je bila številka poznana. Televizije nisem gledal niti minuto, radio v avtu je bil zaprt. Sem velik odvisnik od časopisov in revij, a to pot vseh petnajst dni nisem kupil niti enega izvoda! Neznani ljudje so me v glavnem pustili na miru in tudi sam nisem po nepotrebnem nikogar nadlegoval. Ravnal sem torej po zlatem pravilu: ne stori drugim tega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi. Namesto siceršnjih človeških in medijskih povezav smo vsi dopustovalci skupaj in vsak posebej okrepili stike z naravo, se predajali morju, morskim vetrovom in zemeljskim darovom, sončnemu žaru bolj malo, zato pa tembolj številnim odtenkom svetlobe ...

Glavne novice iz našega domačega in iz velikega sveta so nas seveda kljub vsemu dosegle. Po telefonu so nam sporočali, da je v našem kraju kar naprej deževalo, da je le malo manjkalo do poplav in da je ena od rojakinj utonila v narasli vodi. Glavna politična novica pa je bila ta, da je nenadoma odstopil hrvaški premier Ivo Sanader. Ko sem domačine vprašal, zakaj, mi niso vedeli odgovoriti; dodajali pa so, da je politika kurba in da smo Slovenci dobri gostje. Ko smo se vračali, sem na avtocesti prekinil medijski molk, prižgal radio in izvedel za spektakularno aretacijo hrvaškega državljana, ki naj bi nameraval izvesti atentat na slovenskega predsednika vlade. Ob tej novici sem se zamislil in zavedel, da bi se lahko v poslabšanih razmerah kaj hudega zgodilo tudi nam. V napetih razmerah je prvi sunek dovolj, da sproži plaz. Ko se enkrat začne, se ne moreš več kar tako odklopiti, lahko se le braniš, skrivaš ali bežiš. To pa ni več dopustno in še manj dopustniško.

Možnost odklopa je torej velik dar, izkoristimo ga, dokler je mogoče. In komur je mogoče. Se bojim, da (nas) je tudi v našem, »razvitem« svetu, takšnih vse manj. Po drugi strani pa takšna možnost ni vezana le na pogum in denar. Odklop ni dan le tistim, ki nekam odpotujejo in za krajši čas spremenijo svoj način življenja. Mnogi na tem svetu že živijo odklopljeno (mlajši bi rekli »odštekano«). Pri nas so, denimo, takšni ljudje z drugačnim življenjskim slogom, alternativci in marginalci. V Indiji in v slumih (revnih mestnih četrtih) je takšna večina ljudi; tisti, ki nič nimajo, imajo tudi potreb bolj malo. Odklop rabimo ljudje, ki se kar naprej za nečim ženemo, se od tega utrudimo in zato potrebujemo vsaj občasno spremembo. A dokler imamo na izbiro vegetiranje v slumu na oni ter pehanje za denarjem in materialnimi dobrinami na tej strani, ostajamo po večini pri slednjem.