Ni vsaka mama zaklad

Rokijeva zgodba o odraščanju (2)

»Ko me je nehala pretepati, mi je ukazala, naj grem k Svetlani ter ji povem, da naj spoka iz hiše. A nisem šel. Takrat je bilo prvič, da sem prekršil nenapisano pravilo: poklical sem očeta in ga prosil, naj doma naredi red. Ne vem, kaj sta imela z mamo, toda Svetlana je ostala in to je bilo vse, kar sem si želel. Brez nje bi bilo moje življenje še večji kaos, kot je bilo …«

A mama ni kar pozabila na to, da jo je Roki tožaril. Našla je cel kup izgovorov, da mu je prepovedala hoditi na treninge gorskega teka, prav tako pa ga je postavila pred dejstvo, da naj se kar poslovi od igranja kitare, ker ima pri fiziki in kemiji slabe ocene.

»Kar sploh ni bilo res!« ogorčeno povzdigne glas Roki. »Teste sem pisal tri, a mi je do boljše ocene manjkala le točka, kar je učiteljica tudi zabeležila. Toda mama se mi je želela maščevati in to je tudi storila.«

Na srečo je imel njen na novo prebujeni materinski čut le kratko sapo. Prej kot v tednu dni se je življenje spet vrnilo v stare tirnice. Ona je odhajala in prihajala ob najbolj nenavadnih urah, Rokiju se je oddahnilo, saj je spet imel svoj mir, ki ga je zaradi materine »ljubezni« zelo pogrešal.

»Oče mi je obljubil, da me bo med počitnicami vzel s seboj, na teren in komaj sem čakal, da pride ta dan. Pogrešal sem ga, saj se mi je zdelo, da raje najde tisoč izgovorov, da se mu le ni bilo treba vračati pod domačo streho. Takrat je delal v bližini Murske Sobote, v nekem hotelu so obnavljali kopalnice. Ker je bil šef, je imel svojo sobo, kamor je namestil tudi mene. Žal je odhajal takrat, ko sem še spal, in zvečer, ko se je vračal, se je, ne da bi šel pod tuš, zvrnil na posteljo in največkrat takoj zaspal. Sprva sem bil zelo razočaran, ker sem imel občutek, da me zanemarja, potem pa mi je kupil kolo. Dobil sem krila, saj sem v štirinajstih dneh, ko sem bil pri njem, prekolesaril domala celo Prekmurje. Našel sem si tudi prijatelje, povabili so me celo k neki glasbeni skupini, kjer sem poskušal igrati na kitaro, a sem bil zanje prevelika »tatamata«. Veselil sem se nedelje, ko je ati imel zame čas in sva zjutraj skupaj malo poležala, potem pa me je vzel s seboj na kavo, ki jo je spil s svojimi delavci v bližnji kavarni. Tam sem tiho občemel v njihovi družbi in vlekel na ušesa vse, o čemer so klepetali. Vesel sem bil, ker sem čutil, da očeta spoštujejo. To mi je bilo novo in zelo ljubo, saj ga je mama zmeraj samo zmerjala in poniževala. Oče me je tudi vse sorte spraševal, marsikaj ga je zanimalo. Ponosen je bil name, ker sem bil športnik in »kitarski osvajalec deklet«. Vsaj tako je on poimenoval moje posvečanje glasbi …«

Ko se je Roki vračal domov, mu je dal kuverto z denarjem, ki jo je moral izročiti mami. Zabičal mu je, da pazi nanjo. Kljub temu pa je, očitno premajhna vsota, mami dvignila pokrovko. Planila je nad Rokija in ga začela lasati, češ da je denar izgubil ali zapravil za cigarete. Bolj kot se je otrok branil, bolj je padalo po njem. Kljub temu da je bil za svoja leta velik fant, ji je uspelo, da ga je zbila na tla in ga nekajkrat pošteno brcnila. Potem ga je pustila, zagrabila denar in izginila v svojo sobo.

»Ne spominjam se, kako sem dočakal jutro. Imel sem grozne bolečine, komaj sem dihal. S poslednjimi močmi sem se privlekel do vrat, kjer me je našel poštar, ki je takoj poklical rešilni avto. V bolnišnici so ugotovili, da imam zlomljeni dve rebri, zaradi česar sem se potem še lep čas kremžil od bolečin. Naredili so tudi zapisnik, žal pa nisem imel moči, da bi po pravici povedal, kdo me je pretepel. Pa tudi če bi, mi ne bi verjeli, kajti že popoldan je v bolnišnico privihrala mama, me teatralno objela in jokala kot dež ob pogledu name. Stiskal sem ustnice in obračal glavo stran, ko sem poslušal njeno jadikovanje. Medicinska sestra, ki mi je pozneje, ko sem bil spet sam, prinesla protibolečinsko tableto, me je pogladila po roki in dejala, da sem lahko srečen, ker imam tako skrbno mamo. Niti besedice nisem zinil, le nepremično sem jo gledal v oči toliko časa, da se je zmedla in odšla. Na srečo je mama svojo vlogo »žrtve« odigrala in ves teden, kar sem bil še v bolnišnici, je ni bilo več na spregled …«

Kar pa je bilo najhuje, je mama v bolnišnici namignila, da je bil Roki na počitnicah pri očetu in da sumi, da mu je on naredil kaj hudega.

»Ali si lahko mislite, v kakšnem precepu sem bil? Da bi dovolil, da blati očeta?! Ne, tega nisem mogel. Da pa bi mirno gledal in poslušal, kako glumi …?! Tega tudi ne!« (Se nadaljuje)