Prestolonaslednikova smrt

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. junij 2014 / 09:50

»Zakaj je prav Franc Ferdinand postal tarča atentatorjev? Ali je bil res ubit, ker je bil vodja dunajske 'vojne stranke' in so ga obkrožali visoki armadni častniki, ki so kovali velikopotezne načrte na Balkanu? Si je s svojo strogostjo nabral doma preveč sovražnikov, še zlasti v 'hofburški stranki', ki je obvladovala dvor in ostarelega monarha Franca Jožefa? So res proti njemu kovale zaroto skrivnostne sile na dvoru, ki so se zgražale nad njegovim morganatičnim zakonom s češko plemkinjo Zofijo Chotek, kot je trdil njen spovednik Ivan Avguštin Žibert? Je njegove nasprotnike na Dunaju in v Budimpešti preveč motilo dejstvo, da je bil pripravljen pri reševanju položaja južnih Slovanov v okviru trialističnih reformnih konceptov ravnati tudi proti volji nemškonacionalne in predvsem madžarske politične elite? Je bil njegov 'belvederski krog' sovražnikom v Beogradu nevaren zaradi dobrega poznavanja jugoslovanskega vprašanja in bi načrtovana državnopravna reforma Avstro-Ogrske lahko onemogočila separatistične težnje, ki so se širile pod vplivom velikosrbske propagande? Ali so se zarotniki zavedali, da bi lahko njegov zaščitniški odnos do Hrvatov in Slovencev prekrižal načrte državnikov v Beogradu? Bi brez likvidacije glavnega nosilca velikoavstrijske ideje Srbija kot 'jugoslovanski Piemont' zmogla uresničiti svoje poslanstvo združevanja južnoslovanskih dežel in si zagotoviti mesto med zmagovalci?«

Odgovore na gornja vprašanja najdete v odlični knjigi zgodovinarja Andreja Rahtena, zdaj tudi slovenskega veleposlanika na Dunaju. Prestolonaslednikova smrt je naslov knjige, posebni vidik njene obravnave razkrije podnaslov: Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata. Ob branju nas zamika, da bi se vprašali, kako bi bilo, če atentata ne bi bilo? A taka vprašanja so, kot dobro vemo, brez pomena. Lahko pa obžalujemo, da so bili takratni ljudje tako »neumni«. Čas pred 1914 je bil pravzaprav dober in lep, tudi za Slovence, nekateri mu pravijo kar »belle epoque«. Pa so dobesedno tiščali v vojno! Tega ne moremo zameriti milijonom vojakov, ki so padli na galicijskih in francoskih ravnicah pa na kraških planjavah in v gorah ob Soči in na Balkanu … Preseneča nas, kako brezumni in etično neodgovorni so bili takratni oblastniki vseh velesil. Ko preberete knjigo, pojdite še na razstavo, ki jo je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije postavil Marko Štepec. In ji dal pomenljivi naslov: »Take vojne si nismo predstavljali« …