V spomin: Irena Jurina (1964-2010)

Besedilo: Tatjana Shrestha, prof. angleščine
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 22. februar 2010 / 06:00

V torek, 26. januarja, smo se poslovili od Irene Jurina, 46-letne žene, matere dveh sinov in profesorice angleščine na Gimnaziji Kranj. Vsi smo jo poznali kot odlično učiteljico, ki je svoje pedagoško poslanstvo opravljala z žarom in polno predanostjo, o čemer so pričali izjemni učni uspehi njenih dijakov.

Po študiju germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je leta 1989 kot profesorica nemščine in angleščine zaposlila na Srednji ekonomski šoli v Kranju, kjer sva se prvič srečali. Podobni pogledi na poučevanje tujega jezika so naju zbližali, kasneje pa prerasli v tesno sodelovanje. Skupaj sva raziskovali stroko, sledili novostim, izmenjavali dragocene izkušnje in jih prenašali v prakso. Druga za drugo sva prestopili na kranjsko gimnazijo, kjer sva si ob vedoželjnih dijakih zastavili še višje cilje poučevanja in še dvajset let skupaj izgrajevali poklicno pot.

Prof. Jurinova je vse svoje sile usmerila v pouk. Njeno prizadevanje za pestrost in kakovost pouka je rodilo sadove v dobrem znanju dijakov na maturi, na tekmovanjih in pri raziskovalnem delu. Vključila se je v program za mednarodno maturo in evropski oddelek in na šoli vodila Društvo MEPI – Mednarodno priznanje za mlade.

Kakovost njenih učnih ur in širino znanja, ki so ga dobili, bodo njeni dijaki še dolgo cenili. Z doslednostjo in samodisciplino jim je vlila delovne navade, a hkrati jim je znala prisluhniti ter pokazati naklonjenost in razumevanje. Bila je polna življenjske energije, optimizma in neustavljive volje. Vse to je prenašala na ljudi okoli sebe in na pouk, zato je bilo sodelovanje z njo prijetno in spodbudno.

Njeno pozitivno naravnanost smo čutili tudi sodelavci. Vedno znova je bila pripravljena prevzemati nove naloge, dajati pobude in priskočiti na pomoč. Deležna je bila velikega spoštovanja, vsi, ki smo jo bolje poznali, smo jo občudovali. Pogrešali bomo pogovore z njo, njene iskrive misli in sodelovanje.

Tudi življenje je jemala kot učenje. Še tako težka izkušnja je bila zanjo priložnost, zato je zmogla vse in živela polno življenje. Niti kruta bolezen ni mogla zlomiti njene močne volje in vztrajnosti, saj je tudi težkim trenutkom kljubovala z optimizmom in upanjem.

V imenu dijakov, njihovih staršev, sodelavcev in v svojem imenu se ji ob slovesu še zadnjič zahvaljujem.