Ni vsaka mama zaklad

Rokijeva zgodba o odraščanju (1)

Takrat, ko je pri njih stanovala Svetlana, bilo je ravno v času vojne vihre v nekdanji Jugoslaviji, se je nanjo zelo navezal, saj je bila do ubogega zapuščenega dečka zelo materinska. Ona je šla z njim, ko je moral oditi k zobozdravniku, da mu izpuli zob. Čeprav je bil že na pol odrasel, obiskoval je sedmi razred, ji je milostno dovolil, da ga je ves čas »mučenja« držala za roko in mu prigovarjala, da bo še vse dobro.

Že dolgo nisem, hote ali nehote, srečala toliko zapuščenih, zavrženih in neljubljenih otrok kot ravno v zadnjih dveh letih. Ob vsaki usodi posebej, o kateri sem potem tudi pisala, sem se še dolgo spraševala, kako to, da znamo biti odrasli tako neizprosno kruti in brez milosti ravno do tistih, ki bi jih morali najbolj ljubiti. Razumem, da v našem srcu z leti usahne ljubezen do partnerja, pa si želimo najti drugega, sorodno dušo, ki bi nas razumela in nam stala ob strani. Nikoli pa ne bom razumela, da so nam na tej poti ovira otroci. In da se jih nekateri lahko znebijo tako kot smeti, ki jih vržejo v kontejner.

Rokijeva zgodba pa je sploh nekaj posebnega. Lahko bi rekla, da celo unikatna.

Uradno je veljal za edinca, čeprav so mu zlobni jeziki sem in tja namigovali, da ima v eni od južnih republik še dve ali tri polsestre, katere so se rodile v maminem prvem zakonu. A ker je mama te govorice zmeraj zanikala, jim ni nikoli posvečal večje pozornosti.

»Po svoje sem imel običajno otroštvo. Pri nas je zmeraj živel cel kup sorodnikov, ki so prihajali in odhajali. Nekateri so ostali leto, drugi dve, nekateri celo štiri leta. Odvisno je bilo od tega, ali so prišli zaradi dela ali zaradi študija. Očeta, ki je imel svojo obrt, s katero se je nenehno selil po vsej Sloveniji in tudi po zamejstvu, itak nikoli ni bilo doma, mama je bila sicer le gospodinja, a je bila najbolj srečna med svojimi prijateljicami, s katerimi se je družila domala od jutra do večera. Bila je zelo nemirnega duha in ni dolgo zdržala na enem mestu. Tako mi je bilo usojeno, da so name pazile sorodnice, in ker so bile nagnjene k temu, da so rade crkljale otroke, zlasti mene, se mi je zmeraj dobro godilo. Imel sem tudi srečo, da so bile, vsaj nekatere, precej pametne, kar mi je prav prišlo, kadar sem potreboval kakšno pomoč pri učenju. Vajen sem bil, da sem se zvečer sam umil, se oblekel v pižamo in šel spat. Nikoli me ni bilo strah, saj zlepa ni bilo nikogar, ki bi me držal za roko, če je slučajno grmelo ali če je zmanjkalo elektrike. Punce so me naučile tudi kuhati. Spominjam se, da mi je padlo na pamet, da si za svoj peti rojstni dan naredim torto. Nekajkrat sem bil zraven, ko so jo pekle one, in ko sem se lotil dela, sem vklopil spomin, da bi jih posnemal pri delu, a ni šlo. Zasvinjal sem celo kuhinjo, najbolj pa so »trpele« zavese … Takrat me je mama, menda prvič, tako pretepla, da nekaj dni nisem mogel vstati iz postelje zaradi sledi udarcev, ki sem jih imel po vsem telesu. Bilo je res grozno, izmenično je vihtela kuhalnico in me zmerjala z vsemi možnimi izrazi, ki so ji padli na pamet,« se spominja Roki in v glasu ne more skriti žalosti.

Ko se je mama umirila, je prišla k njemu v sobo ter mu zagrozila, da ga bo »prodala ciganom«, če bo kaj omenil očetu.

»Do takrat, ko se je vrnil oče, sem že vse pozabil, a četudi ne bi, mi na kraj pameti ne bi padlo, da bi mu tožil. Bolj kot moji udarci bi ga verjetno zanimalo to, da mame ni bilo nikoli doma …,« je še dodal Roki.

Takrat, ko je pri njih stanovala Svetlana, bilo je ravno v času vojne vihre v nekdanji Jugoslaviji, se je nanjo zelo navezal, saj je bila do ubogega zapuščenega dečka dokaj materinska. Ona je šla z njim, ko je moral oditi k zobozdravniku, da mu izruje modrostni zob. Čeprav je bil že na pol odrasel, obiskoval je sedmi razred, ji je milostno dovolil, da ga je ves čas »mučenja« držala za roko in mu prigovarjala, da bo še vse dobro. Zaradi nje je pozneje tudi izgubil strah pred bolečino, saj je vedel, da mora imeti ob sebi pravo osebo, ki bo z njim delila skrbi in težave, pa bo vse dobro.

»Ko smo potem v povezavi s Cankarjem in njegovo materjo pisali v šoli esej, nisem pisal o lastni materi, temveč o Svetlani. Žal se je vse skupaj zdelo učiteljici tako nenavadno, da me je zatožila mami, ko je enkrat pred koncem leta prišla na govorilne ure. Dobro se še spominjam: takoj ko je zapeljala na dvorišče in sunkovito ustavila avto pred garažo, sem vedel, da je nekaj narobe. Nič pametnega mi ni padlo na pamet, saj sem bil odličnjak in sem vedel, da jo ocene niso mogle razkuriti. Med preklinjanjem je privihrala po stopnicah in se potem na silo ustavila pred menoj, ko sem sedel za mizo in se basal s pico, katero sva spekla s Svetlano. Začele so padati klofute in medtem ko me je pošiljala v pičko materino in me zmerjala z vsemi mogočimi izrazi, je kričala, da mi bo že vtepla v glavo, kako je ime materi, ki me je rodila in ki skrbi zame. Bil sem tiho in ne da bi se ji za ped umaknil, sem prenašal udarce, po licu mi ni pritekla nobena solza. Ko se je utrudila, mi je ukazala, naj grem k Svetlani ter ji povem, da naj spoka iz hiše. A nisem šel. Takrat je bilo prvič, da sem prekršil nenapisano pravilo: poklical sem očeta in ga prosil, naj doma naredi red. Ne vem, kaj sta imela z mamo, toda Svetlana je ostala in to je bilo vse, kar sem si želel. Brez nje bi bilo moje življenje še večji kaos, kot je bilo …« (Se nadaljuje)