Elizabeth in Zdravko iz Lepene

Slovenci v zamejstvu (148)

V dolini Lepene/Lepenn, v katero se zavije takoj za mostom v začetku Železne Kaple (če pridemo iz jezerske strani), leži kmetija Miklau. Na njej gospodarita 45-letna Elizabeth in 44-letni Zdravko Miklau z otroki Katarino, Florijanom, Štefanom in Kristino. Zavedna slovenska družina je nekaj posebnega. Mama Elizabeth je bila rojena v nemško govoreči družini v Železni Kapli in skoraj ni znala slovenske besede. Ko se je primožila na Zdravkov dom, se je želela naučiti slovensko in vztrajala, da morajo mož in otroci tudi z njo govoriti slovensko. Danes se gospa Elizabeth lahko sporazumeva v tekoči slovenščini!

»Mkvavova« domačija, kot ji pravijo domačini, je ena od trdnih slovenskih kmetij v dolinah okrog Železne Kaple. Obsega 138 hektarov: 110 hektarov je gozda, 28 hektarov pa njiv in travnikov. Kmetija ima zaradi primerne velikosti svoje lovišče in žago.

»Vedno skrbimo, da sekamo les ob pravi luni. Največ imamo smreke, macesna, bukovja, jesena in javorja. Letni posek znaša od 250 do 300 kubičnih metrov. Prodajamo ga po vsej Koroški tja do Ziljske doline, žagamo pa ga doma, vendar le po naročilu in nikoli na zalogo. S prodajo nimamo težav. Cene so različne. Za žagani les so boljše kot za okroglega,« je povedal Zdravko Miklau. V hlevu imajo okrog štirideset glav govedi, ki preživi pet mesecev na paši. »Ker nismo tako visoko, lahko ženemo živino na pašo že okrog 10. maja. Naša paša je izvrstna, zato je tudi povpraševanje po mesu veliko. Ponj hodijo iz raznih krajev Koroške, od Velikovca do Beljaka. Za kilogram govejega mesa brez kosti dobimo okrog deset evrov. Od 13 do 15 mesecev stare telice koljemo kar doma oziroma pri sosedu, ki ima po predpisih urejeno klavnico. Imamo kar velik sadovnjak in zelenjavni vrt. Žena pripravlja različne domače pijače, marmelade in zeliščne napitke.« Na vprašanje, zakaj se zaradi bližine Železne Kaple ne ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom, je Zdravko odgovoril, da zanj pravzaprav nimajo časa, čeprav se gostje iz kapelskih term pogosto sprehajajo mimo njihove kmetije in sprašujejo po domačih jedeh.

Glede prihodnosti kmetije sta Elizabeth in Zdravko optimista. Otroci kar tekmujejo, kdo bo ostal doma. Zakaj? »Veste, starejši smo odgovorni, da je dom urejen. Zanemarjene zapuščine nihče ne mara. Prav tako otrok ne smeš stalno prepričevati, kako slabo je na kmetiji in kako težko je preživetje. S tem mladim jemlješ še tisto voljo, ki jo morda še imajo. Je pa res, da je na sto hektarih lažje preživeti kot na dvajsetih, ki ne dajejo zadosti kruha in ga je treba iskati drugje.«