Država, ki nima obraza

Včeraj je Slovenija praznovala svoj osemnajsti rojstni dan. Vse najboljše. Želim ji stoletja sreče in dejanske (ne le formalne) neodvisnosti. Tega ji ne želim le v svojem imenu in v imenu sedanje generacije, pač pa v prvi vrsti v imenu naših potomcev; se razume, tistih, ki jim je in jim bo samostojna in neodvisna Slovenija prvovrstna družbena vrednota.

Od včeraj je torej Slovenija uradno polnoletna. Dejansko pa nič ne kaže, da bi imela zaradi tega kaj več pameti, kot je je imela do zdaj. Še vedno je zaletava, brez pravega vzroka užaljena, življenjske izkušnje preteklih generacij praviloma prezira. Pri tem imam v mislih vsa dosedanja državna oziroma politična vodstva.

Šolski primer slovenske mladostniške zaletavosti je, na primer, reševanje spora s sosednjo Hrvaško glede meje v Piranskem zalivu in jedrske elektrarne Krško. Mimogrede, v primeru jedrske elektrarne je slovenska država prav te dni potegnila krajši konec, zastran česar pa se, takšen je vsaj vtis, na naši strani nihče pretirano ne sekira.

Preziranje zgodovinskih izkušenj, da ne rečem dejstev, se v prvi vrsti izraža v razumevanju, razlaganju in vrednotenju dogodkov v drugi svetovni vojni ter povojnih zunajsodnih pomorov nedolžnih ljudi. Najbolj žalostno pri tem je, da nekaj manj kot sedemdeset let po komunistični revoluciji ter krvavih in nerazumnih množičnih zločinih po njej niso znana niti imena krvnikov niti umorjenih. To vse se odraža in s pridom izrablja ne le v aktualni notranji, pač pa tudi zunanji politiki.

Šolski primer najstniške užaljenosti, da ne rečem politične nevoščljivosti je odsotnost celostne grafične podobe slovenske države. Povedano drugače: osemnajst let po razglasitvi neodvisne države, je Slovenija še vedno brez lastne in prepoznavne zunanje, vizualne podobe. To je domala tako žalostno, da ne rečem katastrofalno, kot če bi bili brez obraza njeni državljani.

Maja lani je vlada Janeza Janše sicer sprejela pravilnik o celostni grafični podobi, v skladu s katerim naj bi Slovenija svoj obraz dobila najkasneje do konca lanskega leta oziroma začetka letošnjega, a kaj, ko se je med tem zamenjala vlada. Nerodnost je torej v tem, da je vlada Boruta Pahorja naklonjena tistemu delu oblikovalske stroke, ki je oblikovno rešitev pod Janševim patronatom izbrane agencije označila kot »risanko« in nezaslišano nizek strokovni padec, in je (se pravi vlada Boruta Pahorja) meni nič tebi nič ter v maniri užaljenega najstnika rešitev celostne podobe slovenske države prestavila na 1. junij 2010.

Glede na to, koliko proračunskega denarja vsako leto, da ne rečem vsak dan po nepotrebnem splava po Savi, je približno petindvajset tisoč evrov, kolikor jih je bilo porabljenih za propadel projekt, zanemarljiva vsota. Problem je v tem, da bo glede na dosedanje izkušnje s slovensko politično elito in na njene manire, tudi projekt aktualne vlade zelo verjetno splaval po Savi. Slovenija pa bo še naprej po svetu hodila brez lastnega in prepoznavnega obraza. Za kar nosi, roko na srce, izdaten del krivde tudi oblikovalska stroka. Ampak, to je že druga zgodba.