Naše evropejstvo

Nedeljske volitve v evropski parlament sem doživel kot »nič posebnega«, neprijetno me je presenetil samo eden od izidov: nizka volilna udeležba. Nižja kot v Sloveniji je bila samo še na Slovaškem, v Litvi, Romuniji, na Poljskem in Češkem. Ob tem se človek, ki nekaj da na svojo lastno in našo skupno pripadnost, vpraša, koliko smo Slovenci res Evropejci? Oziroma: koliko EU je v nas?

Zemljepisno zagotovo smo, Evropa sega od Finske do Portugalske, od Irske do Cipra. Zgodovinsko tudi; pripadali smo že Svetemu rimskemu cesarstvu Karla Velikega in cesarstvu Habsburžanov, v katerem sonce nikoli ni zašlo; cesar Karel V. (živel 1500-58) je bil tudi španski in s tem ameriški kralj … V času Titove Jugoslavije, ko je bila večina Evrope razdeljena med dva bloka, smo mi krmarili med obema in bili hkrati ena vodilnih držav gibanja neuvrščenih. Od 1. maja 2004 smo tudi formalno v EU in od 1. januarja 2007 uporabljamo evro kot najbolj evropski in morda najboljši svetovni denar …

Zemljepisno in zgodovinsko ter gospodarsko torej evropeizem Slovenije in Slovencev sploh ni vprašljiv. Kulturno in duhovno najbrž tudi ne. Kaj pa politično? Nedeljska volilna neudeležba postavlja našo politično evropejstvo pod vprašaj. Iz izkušnje vemo, da gremo Slovenci takrat, kadar gre zares, na volišča v velikem številu. Tako je bilo že na plebiscitu decembra 1990 in tudi na referendumu o vstopu v EU marca 2003. Udeležba je solidna tudi na državnozborskih, predsedniških in občinskih volitvah. Ne hodimo pa na razne za lase privlečene referendume, ki jih navadno izsili kaka populistična ali klerikalna združba in na katerih nas sprašujejo o tem, ali so lahko trgovine odprte tudi v nedeljo in podobne neumnosti. V tem pogledu bi lahko celo rekli, da je večina volilnega telesa politično zrela, preudarna. Toda: ali to pomeni, da tudi evropske volitve doživljamo kot »brezzvezne«? Kot da je »Evropa« nekaj tam daleč, kar se nas pravzaprav ne tiče oziroma na kar nimamo posebnega vpliva?

Eni pravijo, da Bruselj doživljamo podobno, kot so včasih Beograd in Dunaj, kot nekaj, pod čemer je treba pač potrpeti in bo slej ko prej minilo. Sicer pa: ali še kdo ve, kako so naši predniki doživljali Dunaj? Kolikor vem, so imeli do cesarja veliko strahospoštovanje, do njegove pedantne birokracije pa vsaj rešpekt. Podobno velja za naš odnos do kralja Aleksandra in do maršala Tita, tega se mnogi še sami spominjamo. Slovenci smo imeli v Beogradu politike na visokih položajih (posebno tiste na K: Korošec, Kardelj, Kidrič, Kraigher), slabe izkušnje pa z beograjsko čaršijo, velesrbskim činovništvom in zvezno birokracijo. Z Brusljem je drugače, tam ni nobene cesarske, kraljevske ali maršalske figure; prvi mož EU Jose Manuel Barroso je simpatičen možak, a brez tiste avtoritete in karizme, ki so jo imeli naši nekdanji vladarji. Njegova birokracija je še večja, predvsem pa bolj učinkovita od dunajske ali beograjske. To vemo zlasti tisti, ki smo kdaj dejavno sodelovali v kakem natečaju za pridobitev evropskih sredstev, jih dobili in preživeli tudi kontrole o njihovi dejanski porabi. To je posebna in naporna preizkušnja, hkrati pa tudi dokaz, da gre v EU za novo paradigmo razmerja z oblastjo; za razmerje, v katerem se mora »podrejeni« tudi sam bolj angažirati in ne le trpno čakati na milost od zgoraj. Kakorkoli že: udeležba na zadnjih EU volitvah priča, da svojega novega evropejstva še ne jemljemo dovolj zrelo in da smo v odnosu do te nove skupnosti bolj trpni kot tvorni. Do Evrope se ne smemo držati kot kmečke neveste, v njej se bolje obnesejo dejavni snubači.