Slepo zaupanje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 2. junija

Danes je druga obletnica mojega ponovnega rojstva. Mojega ponovnega začetka. Mojega novega življenja. Ne spomnim se, da bi bila v svojem »prejšnjem« življenju preživela toliko nepretrganih srečnih dni skupaj, kot sem jih v zadnjih dveh letih. Živim iz dneva v dan. Ja, dobesedno tako živim. V mojem življenju ni več ne preteklosti ne prihodnosti. Je samo še danes. Tukaj in zdaj. Kar, kajpada, ne pomeni, da nimam spomina na preteklost ter želja in načrtov za prihodnost.

Bistvo ali, če hočete, modrost življenja iz dneva v dan je v tem, da ne poskuša človek nič izsiliti; da živi v popolnem notranjem miru ter v popolni uravnovešenosti. Lahko rečem, da sem se v preteklih dveh letih približala življenjskemu idealu, kot ga v svoji knjigi Učbenik življenja opisuje Martin Kojc: »To, kar splošno imenujemo volja, je vse drugo kot resnična ustvarjalna volja. Ta volja povzroča ravno nasprotno od zaželenega, saj nam tega ne prinaša naše človekovo hotenje, temveč notranje prepričanje, da se bo zaželeno zgodilo.

To, iz našega notranjega prepričanja izvirajoče hotenje, ustvarjanje in delovanje, se pri ljudeh izraža v mirnem vztrajanju v vseh življenjskih položajih, v potrpežljivem vztrajanju pri svojih življenjskih ciljih ter v veselem in brezskrbnem doživljanju in urejanju sedanjosti.

Samo notranje prepričanje, da se bo zaželeno zgodilo, je resnična ustvarjalna volja. Njen vidni odraz sta ravnodušnost in zaupanje v vseh življenjskih položajih.

Velika napaka vseh ljudi je v tem, da hočejo zaželeno izsiliti, da se na vse kriplje trudijo to doseči, namesto da bi spoznali, da si nekaj v njih v interesu celote neprestano ustvarjalno prizadeva, da namreč izpolni prasila vsako našo željo, če ji le damo možnost s tem, da ji slepo zaupamo.« Skratka: »Človeku, ki je že dosegel razvojno stopnjo, ko more prasili v vseh življenjskih položajih slepo zaupati, se ne more zgoditi nič nezaželenega več.«

Se pravi, umetnost oziroma modrost življenja iz dneva v dan ni nič drugega, kot slepo zaupanje v Prasilo, v Vsemogočnega, v Boga, ki je v vsakem od nas. Na nas je le, da se tej (pra)sili v nas popolnoma predamo in ji zaupamo.

Predanost Prasili in slepo zaupanje vanjo mi je v preteklih dveh letih postopoma in z veliko truda le prišla v kri, kot rečemo v prispodobi.

Primer. Ko sem danes na oddelku 200 na Golniku čakala na izvid krvi, da lahko začnem s šestim ciklom kemoterapije, se nisem niti za hip obremenila z mislijo, ali je moja kri v tem trenutku dovolj močna za nadaljevanje terapije ali ne. Bo, kar bo. Če ne bo kri v redu tokrat, in moram povedati, da ni bila, bo pa čez en teden. Medtem pa bom uživala vsak trenutek življenja, ki mi je podarjen. Ne le meni, pač pa slehernemu živemu bitju na tem svetu. (Se nadaljuje.)