Komentar: Predrage sanje

Kot je bohinjski župan Franc Kramar prejšnji teden idejo o olimpijskih igrah leta 2018 na Bledu (mesto prireditelj, sicer pa naj bi bila vključena vsa Gorenjska, poleg tega pa še Ljubljana in Maribor) odšel razlagat pred slovenske športne veljake, zbrane v izvršnem odboru Olimpijskega komiteja Slovenije, je imel s seboj precej obsežno študijo ocene izvedljivosti tega največjega športnega dogodka. V njej so strokovnjaki, raziskovalci iz ljubljanske Ekonomske fakultete nedvoumno ugotovili, da je projekt zimskih olimpijskih pri nas izvedljiv. Potrebne bi bile mnoge dodatne investicije v prometno infrastrukturo, športne objekte, namestitvene zmogljivosti … vendar je večjih del njih ali že načrtovan ali potreben za večjo kakovost življenja prebivalcev Slovenije. Seveda bi bilo treba zgraditi tudi kar nekaj objektov, ki bi jih naredili zgolj za prireditev (mednarodni RTV center in multimedijski center, začasna dvorna za hitrostno drsanje v Stražišču …), treba bi bilo zgraditi olimpijsko vas, prav tako bi bilo treba dodobra dograditi in prenoviti ceste, posodobiti javni prevoz. Skratka, samo za investicije bi bilo treba nameniti več kot 2,7 milijarde evrov.

Prav številke in načrtovane investicije pa so med člani izvršnega odbora OKS seveda zbudile največ dvoma. Čeprav so se vsi po vrsti strinjali, da so olimpijske igre športni dogodek, s katerim bi se Slovenja rada ponašala, pa je večina že na začetku zastavila vprašanje, od kod v teh kriznih časih dobiti že denar vsaj za enakovredno kandidaturo z drugimi, ob čemer je predsednik OKS Janez Kocijančič spomnil, da je sokonkurent, mesto München, napovedal, da bo zgolj v kandidaturo vložil trideset milijonov evrov. Seveda so ob tem imeli še vrsto pomislekov glede namestitvenih kapacitet (kje bi bivalo dvajset tisoč novinarjev …), pa tudi o nerealnih načrtih glede športnih kapacitet, na kar je spomnil predsednik HZS Nest Aljančič, ko je omenil, da so zahteve IIHF za najmanj dve hokejski dvorani s po deset do petnajst tisoč sedeži (takšni nista predvideni).

Poleg tega so se predstavniki nacionalnih panožnih zvez spraševali tudi, kaj bo z njihovim razvojem, če bo večino denarja za šport v prihodnjih letih pobrala že zgolj kandidatura za olimpijske igre. Če dodamo temu še grenko izkušnjo z neuspelo kandidaturo olimpijskih iger treh dežel in mariborsko univerzijado, ni čudno, da so na koncu prav vsi člani IO OKS, ki so po dolgotrajni razpravi še ostali v sejni dvorani, glasovali proti kandidaturi. Časi, ko mnogi ne vedo, kako bodo preživeli od danes do jutri, pač niso primerni za (olimpijske) sanje.