Jutra so najpomembnejša

Poslušalci Radia Center se že dolgo med 5. in 9. uro zjutraj prebujajo s Polono Požgan in Sašem Pappom.

Z njima v sproščenem vzdušju ugotavljajo, kako se smejijo znani Slovenci, Polona jim v svoji Bukvarni predstavlja izsledke iz knjig … Kot pravita, je jutranji program na radiu najpomembnejši, saj z njim pridobivajo poslušalce. Glede na zadnja dva viktorja, ki jih je prejel Radio Center, sta pri tem očitno kar uspešna. »To je sicer čudovita nagrada in priznanje za delo, pa vendar so pomembnejši od nagrad rezultati poslušanosti in še bolj pristen stik s poslušalci. Čeprav prihodnje leto viktor ne bo naš, se ne bomo ustavili pri razvoju in izboljševanju programa Radia Center. Pravzaprav bi bil osebno vesel, če bi viktorja dobila še kakšna druga radijska postaja. Prostora 'pod žarometi' je še dovolj. Naj se še kdo drug veseli,« pravi Sašo.

Z jutranjim programom začenjata že ob petih. Kdaj pravzaprav vstajata?

Sašo: »Odkrit odgovor? Danes sem spal le štiri ure in žal je prevečkrat tako. Preveč stvari je vedno za urediti, da bi šel človek lahko spat ob devetih zvečer in bi potem do štirih zjutraj nabral sedem ur. Ampak, to je cena poklica. Kaj 'češ'.«

Polona, še vedno z sms-i preverjate, ali je vaš sovoditelj vstal?

Polona: »Odkar se mi je rodil Maks, je na tem področju bolj priden Sašo. Priznam, da zjutraj težko vstanem in da dostikrat 'potegnem' še za minutko, ki se hitro zavleče v petnajst minut. Na srečo me res vselej reši Sašev sms, ki mu – v primeru, da ne odgovorim takoj, kmalu sledi še eden. Prvi sms je vselej prijazen, v drugega pa ponavadi napiše samo: »Haaaaloooo?!?«

Sašo: »Kaj pa v tretjega, tega pa ne boš povedala?« (smeh)

Torej sedaj ni več Sašo tisti, ki zamuja … Kako se mu odkupite?

Polona: »Res je. Zdaj je situacija obrnjena, tako da se moram jaz odkupiti njemu. Ponavadi skušam že navsezgodaj na 'fris' potegnit sladko-kisel nasmešek, ki naj bi pomenil: 'Saj veš, no ...' Ampak ga do zdaj še nisem nikoli vprašala, če razume moj 'zamudniški izraz'.«

Sašo: »No ja, če bi kdo rad debatiral o tem, če je nekaj minut sem in tja ob petih zjutraj zamujanje, pa dajmo. (smeh) Čeprav sem zdaj dobil dobro idejo, tole o odkupljanju je 'fajn'. Polonca, kako se boš torej odkupila vsako jutro?«

V čem je čar dela v jutranjem programu na radiu? Bi ga zamenjala za drug termin?

Sašo: »Jutro je najpomembnejši del programa vsakega radia. Takrat se poslušalci 'pridobivajo'. To seveda pomeni, da je delo tudi najbolj odgovorno in da je vse skupaj bolj napeto. Čez dan je program veliko bolj sproščen. Res pa je, da je zelo pomembno, kako kdo 'čuti' kateri del programa. V svoji, skoraj že 20-letni radijski karieri sem nekajkrat poskušal delati v drugih terminih in mi nikakor ni tako dobro uspevalo kot zjutraj.«

Zakaj je fino voditi program prav s Sašem oz. Polono?

Polona: »Joj, imeti Pappa za sodelavca je res 'fajn'. Nikoli ne prdi, no, včasih rigne, pa nikoli se ne praska tam spodaj, vedno reče 'prosim' in 'hvala', wc desko redno spušča za sabo, vsako jutro me vpraša, ali bom kavo in vodo, ko imam podočnjake, da bi lahko s koleni butala vanje, me nažene domov in pač sam opravi delo … Ja, pa še zabaven je kot hudič!«

Sašo: »Lepa, brihtna, pametna in izobražena, kaj si lahko želi človek drugega zjutraj? No, včasih bi bilo boljše, če bi bila tiho, a kaj hočem, če sem pa na radiu in mora pač tudi ona zaslužiti denar tako, da usta odpira. (smeh) Polonca je faca v vseh pogledih. Ima eno samo napako, ampak o tem ne bomo zdaj javno, ona pa tako ali tako ve, kaj mislim s tem.«

V tem času se vama je zagotovo zgodilo že veliko anekdot, ki se jim zdaj le še nasmejita. Nam zaupata kakšno?

Polona: »Jaz imam večkrat težave z napadi smeha prav takrat, ko bi bilo to najmanj potrebno in ko je situacija zelo neprimerna za smeh. Vedno pa je povod za smeh ali Saševa grimasa zaradi kakšne situacije, ki se mu zgodi, ali pa kakšna njegova pripomba, za katero vem, da je interno mišljena drugače, kot pa se sliši v etru.«

Tudi poslušalci imajo marsikdaj kakšno zanimivo pripombo. Katera se vama je zdela najbolj izvirna?

Polona: »Meni vedno rečejo, da sem videti mlajša in bolj drobna, kot so si predstavljali. To sicer ni izvirna izjava, raje jo jemljem kot absolutno resnico ...« (smeh)

Sašo: »Ne morem izpostaviti kakšne posebej izvirne pripombe, ker jih je veliko na dnevni bazi. Sem vesel, da se s poslušalci tako 'štekamo', da nam je vsako jutro super v skupni družbi.«

V jutranjem programu 'skrivate' smeh znanih Slovencev in poslušalce sprašujete, komu pripada. Kdo ima po vajinem še posebej posrečen smeh?

Polona: »Nekateri se smejejo iz srca, drugi so take 'zvezde', da želijo 'glumiti' tudi pri preprostem nasmešku. Najbolj mi je ostal v spominu smeh Edija Pucerja, pa Anja Tomažin se je tako simpatično smejala ... Jonas in Bizovičar imata čisto 'poseben' smeh, malo utrgan ... Nekaterim je treba povedati vic, da se nasmejejo, drugim pa samo prst pokažeš, pa se režijo.«

Sašo: »Ja, prst jim pokažeš. In to po telefonu, ko jih snemaš, ne? Poloncaaa?«

Polona, v svoji Bukvarni poslušalcem predstavljate izsledke iz knjig. Katero knjigo priporočate našim bralcem?

»Odkar sem mamica, berem bolj tovrstno čtivo, tako da bi tistim, ki so v veselem pričakovanju, priporočala Čudež v ravnovesju. Sicer je pa odlična knjiga Vdovec avtorja Rayja Kluuna in Pot Nejca Zaplotnika.«