Zgodbi Domela in Alpine

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 16. april 2016 / 08:46

Zgodbi imata po eni strani veliko skupnega, po drugi pa se zlasti v zadnjih letih močno razlikujeta. Alpino so leta 2006 prevzeli tajkuni in jo skoraj povsem izčrpali, Domel so pred podobno usodo rešili domelovci sami …

Zgodbi Domela in Alpine sta osrednji gospodarski zgodbi obeh sorških dolin v drugi polovici 20. stoletja. »Žiri so Alpina in Alpina so Žiri«, se je glasila osrednja žirovska enačba v tem času. V Železnikih je morda enačba manj izrazita, a v bistvu podobna.

Zgodba Alpine

Zgodba Alpine se začenja poleti 1945, ko 84 predvojnih čevljarskih mojstrov in pomočnikov ustanovi zadrugo z imenom Čevljarna Žiri. Delajo še naprej v svojih predvojnih delavnicah, raztresenih po žirovskih vaseh, naročil je veliko, potreba po veliki skupni delavnici vse večja. Že pred 2. svetovno vojno je Jože Gantar, ki je študiral gradbeništvo v Brnu, za svojega očeta Antona, največjega samostojnega podjetnika med predvojnimi čevljarji, narisal idejni načrt za novo tovarno, ki jo je oče nameraval postaviti. Očetove načrte in sinov študij sta nato nasilno prekinili vojna in sprememba oblasti po njej. Po vojni pa se je, kot rečeno, zadruga Čevljarna Žiri odločila zgraditi novo, sodobno delavnico. Prošnjo za odobritev tega namena in denarno pomoč je naslovila tudi na Ministrstvo za industrijo in rudarstvo Vlade LRS. Minister Franc Leskošek Luka pa je ravno v tistem času od svojega soborca Borisa Kidriča, ki je bil šef centralne planske komisije v Beogradu, dobil naročilo in sredstva, naj leta 1947 v Sloveniji zgradi novo tovarno, takšno, ki bo služila za vzor. In minister Luka naj bi na nekem seminarju februarja 1947 v Ljubljani izrekel tele besede: »Kdor želi graditi letos, naj prinese do ponedeljka idejni načrt in proračun!« To je bilo sredi tedna, do ponedeljka je bilo torej le nekaj dni. A takratnih pionirjev žirovske industrije pod vodstvom direktorja Vinka Govekarja to ni zmedlo. Jože Gantar je prekopiral in povečal načrt, ki ga je že imel, sestavili so tudi proračun. V ponedeljek zjutraj, ko avtobus zaradi visokega snega ni mogel iz Žirov v Loko, je Mirko Kosmač na konju odjezdil do železniške postaje na Trati, kjer je ujel vlak in zahtevane dokumente še pravočasno izročil glavni direkciji v Ljubljani. In tako so novo tovarno, ki naj bi sicer stala v Kranju, dobili Žirovci!

Zgodba Domela

Zgodba, ki od Nika vodi do Domela, se začenja podobno. Železniki so poleti 1945 od vojne izčrpan in delno porušen kraj. Ljudje bi rabili delo, s katerim bi postavili na noge svoje družine in hkrati obnovili svoj kraj. Kako začeti, kaj storiti, razmišlja najbolj prodorni duh med njimi – Niko Žumer, predvojni obrtnik in župan. Spomni se tovarne žičnikov in žice, ki jo je po propadu fužinarstva v Železnikih, zraven železniške postaje v Ljubljani postavil železnikarski mogočnik Johan Globočnik. Tovarna je bil v zračnem napadu delno uničenja, a stroji in oprema so še v njej in propadajo. Kako jih spraviti v Železnike in tu začeti z novo proizvodnjo. Tudi Žumer se že 1945 obrne na ministra Luka in mu predstavi svoj načrt. A Luka ga – povsem drugače kot dobro leto pozneje Žirovce – odločno zavrne. Češ da Železniki in njihova ozka dolina niso primerni kraj za razvoj industrije! To naj bi nova država razvijala na območjih od Kranja do Jesenic in od Maribora do Celja. Pozneje je Žumer prišel do ministra še enkrat, a je bila zavrnitev še ostrejša, ministrovi možje so ga fizično odnesli iz kabineta. – Človek se vpraša, od kod tako različen odnos ministra Luka do Železnikarjev v eni in do Žirovcev v drugi »preozki« dolini. Veterani Alpine vedo, s kakšnim veseljem in ponosom je Luka prihajal na vse njihove obletnice in proslave, Alpino, ki ji je bil za botra, je imel za svojo tovarno. Nikov sodelavec in prijatelj Peter Polajnar, ki nam je na Preji pripovedoval o teh rečeh, pa je omenil tudi naslednje dejstvo: da sta bila komunist Leskošek in krščanski socialist Srečko Žumer, ki je bil Nikov starejši brat, pred vojno tekmeca za vpliv v delavskih sindikatih; industrijske Jesenice je povsem obvladoval Žumrov sindikat, Leskoška pa so iz sindikata »zaradi razdiralnega dela« izključili … Je šlo torej za čisto osebna predvojna nasprotja in zamere? Vprašanje za zgodovinarje.

Odnos oblasti do Nika se je pozneje kljub vsemu spremenil in leta 1954 je zadruga prestopila v državni sektor, v novem podjetju se uvaja industrijski način proizvodnje, vključuje se v izvoz. V sedemdesetih letih je podjetje že tako močno, da začne svoje delo iz Železnikov širiti po Sloveniji. Proizvodnjo šestil odstopi podjetju Kladivar Žiri (1959); v Spodnji Idriji odpre obrat (1972), iz katerega je nastala današnja Hidria; proizvodnjo povečuje v sodelovanju s kooperanti Iskra Vrhnika in Iskra Žužemberk (z obema od leta 1981); združi se s TGA Reteče in z Iskrinim Raziskovalnim inštitutom Ljubljana (1987), ustanovi zastopništvo Motorstrade v Celovcu (1992), podjetje Domel Inc. v ZDA (2002), podjetje Domel Suzhou na Kitajskem (2006), kupi stavbe nekdanjega podjetja LTH na Trati v Škofji Loki (2015) … Izpod Ratitovca se razširi do Kitajske, postane globalna družba. Menjajo se tudi imena podjetja: Niko, Iskra, Elektromotorji, Domel – če naštejemo le glavna.

V novi državi se s ponovno uvedbo kapitalističnega načina proizvodnje in z rehabilitacijo zasebne lastnine zgodi lastninsko preoblikovanje. Domel je v tem oziru enkratna in posebna zgodba v nacionalnem obsegu. Je največja družba v državi, ki je po vseh lastniških spremembah v novi privatizaciji pristala v večinskem lastništvu zaposlenih. Prepričljiva je razlaga, da so se ti ob koncu stoletja za svojo tovarno zavzeli ravno zato, da se ne bi ponovila tragedija z začetka stoletja, ki je bila tako huda, da se je ljudem zapisala v njihov kolektivni spomin, morda celo v gene. Domel so poleg sistemskih sprememb doletele še izredne preizkušnje. Najprej katastrofalna poplava 18. septembra 2007, ravno na dan, ko so imeli odpreti nove in sodobne prostore. Potem pa še gospodarska kriza, ki je po letu 2008 zajela ves svet in globalni trg, na katerem posluje tudi Domel. A ta je vse to prestal, tudi zato, ker so bili k reševanju problemov poklicani vsi in tudi do odpuščanj ni prišlo.