Nostalgija

»Danes je dan republike in na televiziji je Helena Blagne in ta star se spominja starih časov. Da bi danes bilo bolje, so oni potikali svoja pleča. Hladne reke so prečkali in jedli lubje. Žal mi je, da nekateri mislijo, da je življenje nekje drugje in ne sanjajo starih sanj, ko so sanjali pasoš, da gredo drugam. Danes je dan republike. In tastara pravi, Joža tih bod, skrajšaj jezik, lahko te slišijo. Danes je dan, dan republike. Žal mi je, da noben mulc ne ve več, kdo je partizan. Danes vsi vedo, da je glava samo ena in pred kom lahko padejo na kolena… Danes je dan, dan republike. Odprite okna, pijan je in zdi se mu, da v daljavi ognja gorijo, gorijo … Danes je dan, dan republike … in tastara pravi: Joža okno zapri, ker gretje ne dela … Danes je dan, dan republike in tastara pravi, Joža utihni, lahko te slišijo …« Prepovedano kajenje je rokovska skupina iz Sarajeva in to je prevod njihove glasbene uspešnice. Veste, danes so nam tudi kajenje prepovedali!? Vseeno je bila dvorana na Primskovem premajhna za vse, ki so hoteli praznovati bivši dan republike.

Jugonostalgija? Če danes vprašate pametnega človeka, kaj naj bi to pomenilo, vsi odgovorijo, da se to ne tiče trenutnega življenja. In zakaj potem toliko ljudi praznuje ta včasih tako pomemben praznik? To vedo tisti, ki so rojeni pred letom 1980, mogoče še kako leto za tem …

Trapasto. Tito je bil Sadam in bil je Mubarak in Arafat in … ampak … mi še vedno uživamo, ko nas nekdo povabi nekam, kjer se bodo obujali spomini na čase, ko je bila Jugoslavija … najlepša država na svetu. In to zdaj, ravno zdaj, ko se pripravljamo na volitve. In bomo volili tiste, ki so Jugoslavijo pomagali razdreti. Normalno. Koga pa? Katerih je več? Tistih, ki pravijo, da je bilo bolje pred letom 1990, ali tistih, ki ne pravijo tako?

Ah … pomeni vzdihljaj in prepričanje, da je škoda vsako minuto porabiti za misel na to. Kar je bilo, je bilo.

Če me vprašajo, ali sem jugonostalgik, bom vedno odgovoril, da sem, ker pogrešam nekatere stvari, ki so takrat bile in jih zdaj ni več … Dvojni H: hrana in humor? Šport? Da. Ker sem mahnjen na šport, si ne morem odpustiti, da živim tu, kjer je šport neka »jebena« stranka, za katero se zanimajo samo sponzorji in nič več gledalci. V moji Unionu Olimpiji ne igrajo Slovenci in moj Triglav je visok kot Šmarjetna gora … trapasto.

Kaj bi lahko spremenil?

To je smešno, ampak če v resnici pomislimo, kako in zakaj so nas opeharili nekateri, ki se zdaj borijo za naše glasove, pridemo do spoznanja, da ni treba, da smo ljudje, ampak zgolj ovce … s pastirjem, ki nam bo pokazal vhod v ogrado …, ne v štalo.

Devetindvajseti november je datum pred volitvami, ki prihajajo. To je danes. Zamislite si, kje smo pristali in kdo nam obljublja prihodnost. Kdo nam je vzel nekaj in kdo nam ponuja nekaj? Groza. Dosti bo o nostalgiji. Ampak, zakaj zatirati? Zakaj je trapasto, če se spominjamo mladosti? Kdo pa nam jo je dal? Ravno ti, ki zdaj pričakujejo, da jih bomo volili? Če je to res, potem se lahko sprostimo …

Pogrešam samo šport, humor in hrano iz tiste bivše skupnosti. To, da tu dobim vse to, na žalost ne drži. Šport je čisto preslab, hrana predraga in humor neokusen. Sem pač drugačne vrste rekreativec … malce bolj zahteven kot pa tisti, ki pričakujejo, da obkrožim njihovo ime … Vsak glas šteje, torej se ne gre zafrkavati. Tisti, ki ne veste, ali ste nostalgiki ali ste že to pozabili, se ne obremenjujte z napisanim. Tisti, ki boste volili zato, da oni drugi glasa ne dobi, pa raje ostanite doma, ker boste tako manj živčni. Volijo naj tisti, ki zares upajo. Volijo naj tisti, ki jim laž ni breme, ki jih pravzaprav ne moti …

In potem sledi, da je to naša dolžnost. Dolžnost dati glas nekomu, ki ne laže. Takega najdete povsod, le med politiki bolj malo ... Bodimo torej vsi enaki, da bomo hvaležni in pozabili, kaj je bilo … Kako se nam bo zdelo, ko naslednji rodovi ne bodo hoteli biti slonostalgiki?