Delali na horuk in k sreči uspeli

Gosta 122. Glasove preje, ki je bila posvečena 70-letnici Domela iz Železnikov, sta bila predsednica uprave Domel Holdinga Jožica Rejec in Peter Polajnar, edini še živeči ustanovni član Kovinarske zadruge Niko, predhodnice današnjega Domela. Slednjemu je bila zato tudi prepuščena glavna beseda.

Ugasitev zadnjega plavža in zaton nekdaj uspešnega železarstva sta Železnikarje v začetku 20. stoletja pahnila v veliko pomanjkanje. O oživitvi in ponovnem razcvetu kovinarske dejavnosti v Selški dolini je na tokratni Glasovi preji spregovoril Peter Polajnar, edini še živeči ustanovni član Kovinarske zadruge Niko, katere pravni naslednik je Domel. Polajnar je kasneje tudi odločilno pripomogel k ohranitvi prvotnega pisarniškega programa in ustanovitvi sedanjega podjetja Niko.

Od rokodelca do gospodarstvenika

Zadruga, ki je prinesla trajen izhod iz hude krize, je bila ustanovljena 27. aprila 1946, a se je treba ozreti še dodatni dve desetletji nazaj – v leti 1925 in 1926, ko je Josip Boncelj kupil in v Železnikih postavil avtomata za izdelavo risalnih žebljičkov in papirnih sponk. Želje po vzpostavitvi proizvodnje drobne kovinske galanterije pa mu ni uspelo uresničiti, čemur so botrovali tudi odsotnost lastnika, tehničnega kadra in opreme za vzdrževanje avtomatov. Boncelj jih je tako začel prodajati. »Še posebej je pritiskal na Nika Žumra, ki je imel interes za nakup, a njegova kovačija ni bila toliko donosna, da bi zmogla toliko sredstev,« je začel pripovedovati danes 88-letni Polajnar. Po petih letih mu je avtomate s pomočjo posojila, najetega pri hranilnici in posojilnici na Češnjici, za kar je prevzel hipoteko na svojo lastnino, vendarle uspelo odkupiti. »Žumer je naprej preštudiral avtomate ter z lastnimi rekonstrukcijami odpravil pomanjkljivosti, in to tako uspešno, da so potem brez posebnih dodelav delali naslednjih 50 let. Ker je uspel, je bila med njim in Boncljem neke vrste napetost, zavist. Na eni strani je bil človek z visoko izobrazbo, profesor in diplomirani inženir strojništva, ki je bil neuspešen, na drugi pa preprost rokodelec, ki je postal dober proizvajalec in gospodarstvenik,« je naš gost obujal spomine.

Žumer mož posebnega kova

Žumra, ki je bil dober prijatelj njegovega očeta, Polajnar opisuje kot moža pokončne drže in posebnega kova, rojenega za vodjo, a vseeno dostopnega. Bil je neverjetna umska energija, nosilec premišljenih idej z nakazanimi rešitvami, ki ni poznal polovičarstva, pa tudi velik humanist, borec za malega človeka, predvsem pa za delavske pravice, in kulturnik. »Razdajal se je ne samo v domačem kraju, temveč po vsej Sloveniji. Takrat je bilo postavljenih veliko tovarn in kot je sam rekel, je vkopal korenine sedmim industrijskim podjetjem. Sodelovati z njim je bilo pravi užitek, bil je šola za življenje, ki je meni služila celo življenje,« je poudaril Polajnar.

A vrnimo se k zadrugi Niko. V kriznih štiridesetih letih pred njeno ustanovitvijo so se Železnikarji naučili, kako živeti brez kruha, zato so se ideje o ustanovitvi zadruge oklenili z vsem srcem, žarom in upanjem, da se bo v kraju, ki je bil po vojni še dodatno osiromašen, vendarle nekaj premaknilo, pravi Polajnar. Toda pot v boljši jutri ni bila enostavna. Takratni minister za industrijo in rudarstvo Franc Leskovšek Luka namreč ni bil naklonjen Žumrovi ideji, da bi se iz Ljubljane v Železnike vrnila bivša Globočnikova tovarna žičnikov, ker da se industrija v takih grapah ne bo gradila. »Družba ni imela posebnega posluha in je zavračala industrijo oz. kakršnokoli dejavnost v Železnikih,« pove Polajnar. Žumer je tako prišel na idejo zadružništva, ki je bila v tistih časih edina sprejemljiva oblika podjetja. Odbor zadružne zveze je k sreči imel veliko posluha in tako je 27. aprila 1946 nastala Produktna zadruga kovinarjev Niko s 16 ustanovnimi člani, tedanjimi delavci v Žumrovi delavnici, najmlajši med njimi pa je bil 18-letni Peter Polajnar. Zadruga je nasledila poslovanje Žumrove obrti, prevzela je ves proizvodni program in opremo, s tržiščem in financami vred.

Usmeritev v mehanizme za registratorje

V novoustanovljeni zadrugi so domačini delali bolj zavzeto kot kdajkoli prej, uveljavljeno je bilo tudi načelo obveznega prostovoljnega dela, ki ga je posameznik letno opravil od 200 do 300 ur. Z udarniškim delom je bil med drugim zgrajen objekt za proizvodnjo energije za pogon obrata. Delali so moški in ženske, vsi enako, vse pa je bilo, tako Polajnar, narejeno z dobro voljo in zavestjo, da delajo zase.

Kljub skromnim začetkom in zelo slabi oskrbi z materialom je obrt rasla in narekovala potrebo po večjih prostorih, ki so jih uredili v nekdanjem Egrovem hlevu na Racovniku. Decembra 1945 so začeli z usvajanjem novega proizvoda, mehanizma za registratorje. »Rečeno nam je bilo, da če bomo ta izdelek vzgojili, imamo zagotovljeno poslovanje za nadaljnjih pet let, a se 70 let kasneje ta izdelek še vedno dela in je danes hrbtenica sosednjega podjetja Niko. In se dela v milijonih kosov.«

Pritegnili Borisa Kidriča

Kot prelomno leto je Polajnar označil leto 1949, ko so na obrtni razstavi v Ljubljani s svojimi izdelki, takrat so že začeli s proizvodnjo risalnega orodja, pritegnili pozornost Borisa Kidriča, ki je bil takrat na čelu jugoslovanskega gospodarstva. »Na podlagi tega ogleda so naše predstavnike povabili v Beograd, dogovorjen je bil program laboratorijske opreme, sprejeti smo bili v petletni plan in takrat se je zadeva odprla. Imeli smo bolj ali manj zagotovljene surovine, začeli smo z usvajanjem proizvodov.« Najprej so prišle na vrsto tehtnice, nato laboratorijske centrifuge in mešalniki, za katere so leta 1953 začeli proizvajati še elektromotorje.

S hitro rastjo so tudi prostori v adaptiranem hlevu postali premajhni, zato so se odločili za gradnjo nove hale v Otokih. Število zaposlenih so z 240 nameravali povečati na 500. »Tako število pa je izzvalo revolt v dolini in celotni republiki. Ta elaborat ni dobil podpore ne na republiki, ne na okraju in ne v krajevnih organih. Še več: dvignili so se kmetje, da ne bodo več imeli delovne sile, hlapcev in dekel za obdelavo polj. In tako smo ostali sami, nerazumljeni. V tistem času je bila sklicana partijska konferenca za celo dolino, vodila jo je Zdenka Kidrič, in smo domnevali, da bomo lahko avantgardi iz cele doline pojasnili, za kaj si prizadevamo. Pa ni bilo podpore, zato je Žumer začel reševati zadevo v Beogradu in tudi uspel. So nam pa povedali, da zadruga ne bo gradila 'fabrike', pač pa se moramo priključiti družbenemu sektorju. Da ne bi bili cokla razvoju, smo se odločili za prehod, ki je bil več ali manj samo formalnost.« Tako je leta 1954 nastala tovarna kovinskih in elektromehanskih izdelkov Niko, na katero so prenesli celotno premoženje zadruge.

Prvi direktor novega Nika

Nov obrat v Otokih ni dajal pričakovanih rezultatov, saj so na podlagi odločitve vlade morali program rotacijskih vžigalnih magnetov, ki naj bi bil glavni proizvodni artikel, prepustiti Primorcem. Nastopile so težave, leta 1961 je bila uvedena prisilna uprava, leto kasneje pa je prišlo do integracije tovarne Niko v Iskro Kranj in preimenovanje v Iskro, tovarno elektromotorjev Železniki. Po letu skupnega poslovanja je bil obrat na Racovniku izločen iz matičnega podjetja, prišlo je do ustanovitve podjetja Niko, za vodjo pa je bil imenovan Polajnar. Zaradi neprimernosti obrata so se leta 1974 odločili za gradnjo novih tovarniških prostorov v Otokih. »In spet nismo imeli nobene podpore ne na občini ne na banki, saj se je smatralo, da ima Selška dolina na razpolago več delovnih mest kot pa delovne sile in bi jo morali uvažati, zato smo potrebovali pet let, da je prišlo do realizacije.« Še vedno pa v občini niso bili dobro sprejeti, češ da bi bilo ta sredstva bolje namenili za boljše proizvodnje, ker da je bil njihov program siromašen, ničvreden. »Meni so takrat dali pečat, da delam škodo občinskemu gospodarstvu, skratka, bili smo pastorek, na katerem so se vsi izživljali.«

Postal častni občan

Polajnarju je za življenjsko delo na področju kovinarstva, razvoja industrije v Železnikih in delo na kulturnem področju Občina Železniki leta 2011 podelila naziv častnega občana. Kot je poudaril na Glasovi preji, ga je prevzel v imenu vseh ustanovnih članov zadruge Niko, ki so poskrbeli za preporod Selške doline. Ob tem velja izpostaviti tudi, da je prav po Polajnarjevi zaslugi in njegovih dolgoletnih prizadevanjih prišlo do obnove dveh Žumrovih avtomatov, ki sta omogočila novo dobo kovinarstva v Železnikih.

»Mi smo delali na horuk, brez posebne teorije in k sreči smo z delom uspeli. Vi imate kadre, znanje, opremo in program, ki ga je treba samo dopolnjevati. Ne uporabljajte bližnjic in drugih obhodov, zakaj te so varljive in lahko tudi usodne,« je Polajnar še svetoval sedanjemu vodstvu Domela.

»Spoštujmo zgodovino in vse tiste, ki so kakorkoli prispevali k razvoju kovinarstva in Domela, saj so dali od sebe vse, kar so znali,« pa je na Glasovi preji poudarila Jožica Rejec in dodala, da je danes največji kapital Domela intelektualni kapital zaposlenih, ki temelji na znanju, sodelovanju, na zelo visokem nivoju zaupanja in intelektualne kondicije, kar je zelo dobra popotnica za naprej. Pošten odnos in sodelovanje dvigujeta zaupanje kupcev, omogočata pa tudi inovativne rešitve in konkurenčnost na svetovnem trgu.