Otroci so najboljši kritiki

Tatjana Kokalj je pisateljica, ki se najraje poglablja v otroški svet domišljije. Izdala je že več kot trideset otroških slikanic, pred dnevi je bila nominirana za nagrado desetnico. Po knjižnični izposoji je med slovenskimi pisatelji že nekaj let na osmem mestu.

Tatjana Kokalj iz Doba pri Domžalah je profesorica razrednega pouka, slovenščine in pedagogike, članica Društva slovenskih pisateljev in avtorica številnih osnovnošolskih učbenikov in priročnikov. Učiteljski poklic ji je bil položen tako rekoč v zibelko, saj predstavlja že peto generacijo učiteljic v svoji družini, ki se z vsem srcem posveča vzgoji in izobraževanju najmlajših. Že petnajst let uči v osnovni šoli v Dobu, ljubezen do otrok, slovenščine in pisanja pa že vrsto let združuje v otroških in mladinskih zgodbah. Je namreč ena bolj priznanih otroških in mladinskih pisateljic pri nas.

»Svojo prvo zgodbo za otroke sem objavila v Cicibanu in videti svoje delo v reviji, ki sem jo tudi sama brala kot otrok, je bilo izjemno doživetje. Zgodbe sem sicer začela zapisovati ob rojstvu hčerke Anje in sina Mateja, saj sem jima takrat veliko pripovedovala, izmišljevala sem si zgodbe in jih zapisovala na liste papirja, ob tem pa sem si vseskozi želela, da bi zares začela pisati. Zaželela sem si tudi pisalni stroj in ga čuvala kot svetinjo za takrat, ko bi zares imela čas pisati, no, pa sem v resnici nanj napisala zelo malo, saj ga je kmalu prehitel računalnik,« se Tatjana Kokalj spominja svojih pisateljskih začetkov, ki so jih zaznamovale posamezne objave v otroških revijah, leta 1997 pa tudi Abeceda na potepu, prva od številnih knjig, ki jih je izdala doslej.

Njeni bralci so mlajši in starejši otroci, stari od dveh do štirinajstih let, njen navdih pa zadnja leta predvsem štiri in dve leti stari vnukinji Gaja in Neža, ki poskrbita, da se še lažje vživi v otroški svet. »Knjige so eno tako res posebno doživetje; ko jih pišeš, se – kakor je enkrat rekla Desa Muck – počutiš, kot bi bil bog, ker v bistvu odločaš o življenju, o svojih junakih, o vsem. Velikokrat se zgodi, da imam namen napisat kakšno bolj žalostno zgodbo, a se mi junak tako priljubi, da mi je zanj žal, in zgodbo vedno speljem tako, da je konec srečen, ali pa jo celo spremenim, če je že napisana.«

Pisati kakovostno mladinsko literaturo ni enostavno, saj so otroci najhujši kritiki, pravi. »Ko jim nekaj ponudiš, točno vedo, kaj berejo, sploh če so vzgojeni v kritične bralce in to se mi zdi zelo pomembno, zato tako svojim učencem kot svojim vnukinjam velikokrat berem tudi kakšne bolj preproste stvari in dela drugih pisateljev, da lahko primerjajo in sami spoznavajo, kaj jih spravi v smeh, žalost, v kaj se lahko vživijo. Ocene, kaj je kakovostna mladinska literatura, so lahko subjektivne, na splošno pa velja, da morajo dela za najmlajše imeti neko sporočilo, širino, ne smejo imeti nekih lažnih predstav o življenju. Vsak si naredi svoje mnenje in bere tisto, kar se ga dotakne.« Pravljice in zgodbe Tatjane Kokalj niso med bolj branimi le med najmlajšimi, ampak so ji priznanje doslej že večkrat namenili tudi stanovski kolegi. Slikanica Miška in veter je leta 2004 dobila priznanje Hinka Smrekarja na bienalu ilustracije v Cankarjevem domu. Knjiga Naježene prigode je bila izbrana kot najbolj primerna slikanica za obdaritev novorojenčkov, slikanica Polonca in prijatelji je bila nominirana za najlepšo slikanico, dvakrat pa je bila nominirana tudi za nagrado desetnica, ki jo člani Društva slovenskih pisateljev podarjajo svojim kolegom – leta 2007 za knjigo Kamen v žepu, pred dnevi pa za knjigo Zajec Emil, ki jo je skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi pisatelji predstavljala tudi na turneji po Ameriki.

»Pisateljski kolegi mi sicer pravijo, da sem pri pisanju hitra, a meni se zdi, da vsako knjigo pišem dolgo, saj besedilo veliko popravljam, preden ga dam iz rok. Gre za cel proces – najprej se rodi ideja, nato zgodbo nosim v sebi, prenašam v glavi, zamislim si junake in v določenem trenutku takšna zgodbe začne silit na plano in takrat jo napišem. V prav vsaki zgodbi je tudi del mene, moji glavni junaki pa so večinoma živali, s katerimi se lažje približam otroškemu svetu in njihovim vsakdanjim težavam,« pravi pisateljica, katere najljubši pravljični lik je Mojca Pokrajculja, teme, o katerih piše sama, pa prijateljstvo, družina, medsebojni odnosi in strpnost. »Ko pišem, vedno izhajam iz sebe in niti s kančkom zavesti ne razmišljam, ali bo zgodba zanimiva in kako jo bodo otroci brali in sprejeli. Pišem tisto, kar sama čutim, je pa res, da z otroki delam že tako dolgo, da vem, kaj se jih dotakne.«

Poseben pomen pri otroških slikanicah ima tudi ilustracija. »Ko pišem, imam zgodbo v glavi v besedi, slikah in barvah, a to je moj notranji svet. Ko oddam besedilo, prav z navdušenjem vedno čakam na slike, saj moje pravljice svojo končno podobo dobijo prav z ilustracijo,« pravi Tatjana Kokalj, ki med vsemi svojimi knjigami posebno mesto namenja prav svoji zadnji, kot je pri pisateljih pač običajno. »V deželi pogumnih princes je knjiga, ki so jo kritiki uvrstili nekje na mejo med mladinsko in odraslo literaturo, nastala pa je med lanskim potepanjem po Angliji, ki je meni zelo ljuba dežela. Tudi sama sem namreč zelo tradicionalna, rada imam zgodovino, kulturo, praznike, družinske običaje in podobno in v Angliji sem se res počutila del vsega tega. Vrnila sem se polna vtisov, kraje in doživetja sem torej že imela, le še junake sem dodala in nastala je zgodba,« pravi in mimogrede doda, da je napisala tudi že roman za ženske, da se ukvarja tudi z dramskimi besedili in da je bilo nekaj njenih pravljic prevedenih v hrvaški in angleški jezik.

Pred izidom je še kar nekaj mladinskih knjig, zanima pa jo tudi spominska literatura, zato bo v prihodnje napisala svoje mladostne spomine, s katerimi svoje mlade bralce že zdaj navdušuje na številnih srečanjih, ki jih ima po slovenskih šolah.