Ni čas, da bi sedeli za zapečkom

Nosilec kandidatne liste SD za evropske volitve je Zoran Thaler, doma iz Škofje Loke, ki se ga spominjamo kot najmlajšega zunanjega ministra iz devetdesetih let.

Kako se je nekdanji minister LDS znašel na kandidatni listi SD za evropski parlament?

»Bilo je nekaj razvoja dogodkov, da je prišlo do tega. Leta 1997 sem zapustil politiko, star 35 let, in to v času, ko smo dosegli takratni ključni cilj Slovenije, ko se je vedelo, da bomo vstopili v Evropsko unijo. Presegli smo blokado Italije in začeli pogajanja za polnopravno članstvo. To se mi je zdel primeren trenutek, da politiko (vsaj začasno) zapustim, kajti sicer je »grozilo«, da v njej dočakam penzijo. Sodim v nenavadno generacijo, ki je že v študentskem obdobju prešla v politiko, najprej prek ZSMS kot organizacije mladine in študentov, nato pa smo ob zelo zanimivih dogodkih konec 80. let skupaj z mnogimi drugimi dosegli, da je prišlo do svobodnih volitev. Tudi sam sem bil trikrat izvoljen na volitvah, 1990, 92 in 96, vedno v Škofji Loki.«

Kaj ste počeli v minulih dvanajstih letih?

»Ta premor sem izkoristil za gospodarstvo in podjetništvo, v tem času sem vodil nekaj projektov, tudi Simobil, kjer sem bil najprej svetovalec in nato naprošen, da za dve leti prevzamem tudi vodstvo uprave. Tedaj je Simobil dosegel točko preloma (ko sem prevzel vodenje uprave, je imel velike akumulirane izgube, sedaj pa je to dobra, profitabilna, družbeno odgovorna firma), ko je iz precej problematične zgodbe postal zgodba o uspehu. V zadnjih letih pa sem se največ ukvarjal s projektom eko kmečkega turizma v lepi vasici Padna v slovenski Istri. Ta čas nisem bil aktiven v politiki in javnem življenju, so pa obstajale komunikacije. V zadnjem letu me je predsednik SD in vlade Borut Pahor večkrat poklical, najprej z idejo, da bi prevzel zunanje ministrstvo, letos pa je bil vztrajen glede vodenja liste SD za evropske volitve. Po nekaj vsebinskih pogovorih sem ugotovil, da so najina mnenja o tem, kaj je treba storiti za premagovanje globoke gospodarske in socialne krize, podobna in zato sem sprejel povabilo. Ocenjujem tudi, da je sedaj prišlo obdobje, ko se ne sme sedeti za zapečkom, ko je potrebno javno delovanje, kajti časi so taki, da jih je treba spremeniti in zagotoviti, da se te krize ne bi periodično ponavljale.«

Ste se s stranko LDS razšli?

»Ko po letu 1997 nisem bil več aktiven, sem pred petimi leti nehal plačevati članarino in zaprosil za izbris iz članstva. Nisem želel kakih pompoznih izstopov, kajti sam nimam nič proti LDS. Ohranili smo korektne odnose.«

Vrednostno gre za sorodni politični opciji …

»Občasno da, so pa tudi pomembne razlike, zlasti kar zadeva pomembnost socialne pravičnosti, socialne varnosti in enakosti. Tudi v LDS, ki je nastala, kot je znano, iz prvotne ZSMS, sem veljal za bolj levo socialno usmerjenega člana. Časi, v katerih smo, so dramatično pokazali, kako je nota socialne pravičnosti ključna, kajti trenutno je največja nepravičnost to, da so največje žrtve krize tisti, ki je niso povzročili. Povzročili so jo drugi s svojim individualnim pohlepom in grabežljivostjo. In tu pridemo na raven evropskega parlamenta. Zadnja dva mandata vladajo Evropi konservativci (Evropska ljudska stranka) in to je čas, ko se je ta globoka kriza rojevala in rodila. Naša volilna lista Socialnih demokratov edina v Sloveniji cilja na skupino poslancev socialnih demokratov, ki imajo realne možnosti, da prevzamejo večino v evropskem parlamentu. Gre za trende v Evropi in svetu (npr. ZDA) zaradi nezadovoljstva ljudi s konservativci, ki so to krizo zakuhali.«

Katere naloge v prihodnjem mandatu so za vas prednostne?

»V Sloveniji se včasih ne zavedamo dovolj, da Evropski parlament glasuje o zelo konkretnih temah, ki gotovo zanimajo državljane EU, tudi Slovenije. Lani jeseni so bile denimo zakonodajne pobude, da se uredi regulacija finančnega sektorja (bank, skladov). Desnica je glasovala proti temu, in ker ima večino, do regulacije ni prišlo. Predsednik parlamenta Pöttering, izpostavljen član te skupine, je govoril celo o vzpostavitvi »kulture tveganja«. Vemo pa, kam je to tveganje pripeljalo, kako se je finančni balon razpočil in potem vplival na realni sektor gospodarstva. Zelo zanimiva prioriteta v evropskem parlamentu je tudi enakost med moškimi in ženskami na področju enakega plačila za enako delo. Spet gre za zakonodajo, ki bi kaznovala delodajalce, ki tega ne spoštujejo. To je v EU in tudi pri nas še zelo pereč problem. Konzervativna stran je proti takim pobudam. Za Slovenijo, ki ima to dobro urejeno, problem sicer ni akuten, a ko se je želelo v EU dvigniti standarde na minimalnih dvajset tednov porodniškega, so konservativci glasovali proti. To navajam kot primer, da gre za vprašanja, ki vplivajo tudi na ureditev v posameznih državah članicah, kajti direktive se prek nacionalnih parlamentov prenašajo v domačo zakonodajo. Moji osebni prioriteti sta sicer dve: prva, da EU v obdobju prihodnjih petih let postane unija z najvišjo kvaliteto življenja v svetovnem merilu, se pravi, proti ameriškemu, ruskemu, azijskemu modelu, kot način gospodarstva in socialne varnosti, ki najbolje kombinira in združuje oboje, podjetništvo na eni in socialno pravičnost na drugi strani. Za to ima Evropa vse možnosti, zato je treba, da socialni demokrati prevzamejo vajeti, da se bo socialna pravičnost bolje uveljavila. Gre za bogate družbe (v povprečju 25 tisoč evrov BOD na prebivalca), in to so vsekakor družbe, ki si lahko privoščijo, da nihče ni eksistenčno ogrožen. To se mi zdi eden ključnih ciljev, ki jih je treba doseči, tudi prek resne proučitve možnosti za uveljavitev temeljnega državljanskega dohodka. To ne bo uvedeno čez noč, a v desetih letih si bogate družbe, kamor sodimo tudi mi, lahko privoščijo ureditev, ki bo primerna za 21. in ne 19. stoletje, ko so ljudje garali cele dneve, na koncu pa niso mogli preživeti svojih otrok. Druga stvar je, da smo socialni demokrati z menoj na čelu patrioti. Vemo, da prihajamo iz Slovenije in da ima naša država določene vitalne nacionalne interese, ki jih uveljavlja, zastopa in uresničuje tudi prek evropskega parlamenta. V tem trenutku je najbolj aktualen primer pravične meje s Hrvaško.«

Kako gledate na zaplete med Slovenijo in Hrvaško glede meje?

»Kar zadeva slednje, se mi zdi zelo dobro, da je vlada Boruta Pahorja postavila te stvari toliko na čistino, da obstaja realna možnost, da se bo ta problem v doglednem času rešil, saj že 18 let zastruplja hrvaško-slovenske odnose, z mednacionalne ravni se prenaša tudi na medosebno raven. Danes Slovenec, Slovenka nimata več dobrega občutka iti na Hrvaško. Naša obveznost je, da se to prekine in da se začnejo ti odnosi razstrupljati. Ne pa tako, kot razmišljajo nekateri, naj pač mine še 18 let, važno je, da se problem ne reši. Nekatere stranke imajo na ta način temo, na kateri lahko jahajo v nedogled, samo da se nič ne reši.«

Na katerih področjih bi želeli delati kot evropski poslanec?

»V zunanjepolitičnem odboru, ker je za Slovenijo, mejno državo EU, zelo pomemben, moje izkušnje pa zelo vezane na zunanjo politiko. Drugo je kmetijstvo, kjer do sedaj Slovenija ni bila vključena, predstavlja pa največji del evropskega proračuna. Za Slovenijo je vitalnega pomena, da se začne evropska politika do tega vprašanja spreminjati in se večja sredstva namenjajo v zdravo, lokalno, sezonsko in ekološko pridelavo. Tu so naše primerjalne prednosti, ne pa industrijsko kmetijstvo. Ljudje se zavedajo, da zdrava in kvalitetna hrana pomeni tudi bolj kvalitetno življenje, ni več pomembna le količina in cena. Zanima pa me tudi kultura - v smislu, da naj se v EU razvija in cveti sto cvetov. To ni skupnost, ki bi peljala samo sebe v smer poenotenja, ampak je treba razvijati kulturno raznolikost. Tudi Slovenci smo se skozi stoletja obdržali kot kulturen narod, ko nas je določevala, reševala kultura.«