Kakor se naredi, je prav

Konec aprila sta 60 let zakona v krogu svoje družine praznovala Igor in Anica Slavec iz Struževega. Igor ima še dobro v spominu tisti dan leta 1949, ko sta, kot rada rečeta, sprejela eno najboljših odločitev v življenju.

»Slavčov tle,« se običajno in tudi tokrat na telefon oglasi Igor Slavec, nekoč glavni urednik Gorenjskega glasa, v zadnjih letih pa, kar je dokazal tudi s knjigami, kronist nekdanjega življenja v Slavčevi družini in celotnem Struževem. Tudi jaz soimenjaku že po tradiciji odgovorim: »Tle pa Kavčičov.« Konec aprila sta Igor in Ančka Slavec najprej s sosedi, nato pa še v krogu Slavčeve družine in ožjih sorodnikov 24. aprila v Naklem proslavila 60. obletnico poroke. No, sobota, ko sta leta 1949 najprej pred posvetnimi oblastmi, prav tako pa tudi v cerkvi rekla da, je takrat »padla« na 23. april. »Zjutraj je kazalo na slabo vreme, pa je moja mama Ela rekla, da je dež za srečo. Kot se je pokazalo v letih potem, je imela kar prav, pa tudi tista sobota se je kasneje razvila v krasen dan,« se spominja Igor. Po dve leti mlajšo izvoljenko je odšel na Pintarjevo kovačijo v Hrastje. »Na občini so nam posodili avto s šoferjem, enega redkih tisti čas v Kranju.« Najprej sta se poročila v Kranju, potem pa še v cerkvi v Šenčurju, kamor je sodila vas Hrastje. »Poročil naju je isti župnik, ki je poročil Ančkino mamo, le da je bil v prvem primeru še mlad župnik, takrat pa že v zrelih letih,« razlaga Igor in dodaja, da so potem tja do sredine popoldneva ostali v Hrastju, tako da so se ga ta čas fantje na šrangi v Struževem že pošteno nalezli …

Včasih je marsikdo vprašal, kako to, da je več kot leto in pol minilo, da se je rodil prvi otrok in ne samo pol leta. Pa pravi nekateri se poročijo zaradi ljubezni, midva pa sva se iz ljubezni … No, rodili so se jima trije sinovi: prvi Andrej jeseni 1950, pa Tomaž leta 1954 in Janez leta 1957. In ko sta na slovesnosti preštela potomstvo, sta trem sinovom s partnerkami dodala še šest vnukov, tri vnukinje in dva pravnuka. In če štejemo še partnerje, jih je bilo prek štirideset vseh skupaj … Ja v glavnem so na koruzi, kot se reče … še ne poročeni, fantje in punce, pa tudi sicer je danes moda neporočanja.

»Lahko rečem, da sem zelo zadovoljen z vsem.« »Kakor se naredi, tako je vedno prav,« da je pravila najboljša tašča, doda Ančka, ki deli Igorjevo zadovoljstvo, da se imata tudi še po toliko letih tako zelo rada in sta še vedno tako navezana drug na drugega. Še na mnoga leta, sem jima zaželel do naslednjič, ko me spet pot zanese v Struževo ali pa se srečamo v mestu na kakšnem kulturnem dogodku, kjer kljub osemdeset in več letom le redko manjkata.