Zvesti Gorenjskemu glasu

V prelepem pomladnem jutru sem na Koritnem pri Bledu obiskala zakonca Pepco in Stanka Šmit.

Stanko, ki je bil tu tudi rojen, je odraščal v družini s petimi otroki, kjer za časopise ni bilo denarja. Pri osemnajstih si je prislužil prvo vajeniško plačo, ko se je učil za pleskarja, in se naročil na Gorenjski glas. Ko je moral v vojsko v Niš v Srbijo, ga je kmalu začel pogrešati in zato pisal, naj mu ga pošiljajo kar v vojašnico. Težko ga je pričakoval, čeprav ga je dobival z zamudo, in od veselja kakšno novico prebral kar dvakrat. Pepca je po rodu iz Dolenjske. Ker je sestra živela v Kamni Gorici, jo je Pepca večkrat prišla obiskat in si v takratnem Okovju poiskala zaposlitev. S Stankom sta se spoznala v Radovljici na kino predstavi, se poročila, dokončala hišo, ki jo je začel graditi Stankov oče, in dobila dva sinova. Imata tudi dva vnuka. Poleti imata veliko dela na vrtu, ukvarjata se tudi s turizmom, saj oddajata sobe. Povesta, da je konkurenca močna. K njima prihajajo stalni gostje in predvsem družine iz mest, ki si želijo počitnice preživeti na vasi. Pepca rada kolesari, kar je koristno za njene noge. Enkrat na leto se odpravita v toplice, za letošnji dopust pa načrtujeta morje z vnukinjo, ki še ne hodi v šolo. Tudi Glasovih izletov se rada udeležujeta, saj se imata vedno lepo. Povesta, da z Glasom živita že 47 let.