Zvezdi padalstva prvič skupaj

Ivanka Jelenc Puzin in Irena Avbelj sta vrhunski padalki. Obe sta prvič skočili nad Lescami, a v različnih časih. Spoznali sta se na nedavnem pogovoru v Podbrezjah.

Podbrezje – Pirčev dom na Taboru se je prvi aprilski petek spremenil v center padalstva. Pa ni nihče padel z neba, kot je pisalo v vabilu Kulturnega društva Tabor na srečanje dveh zvezd! Prvič sta prišli skupaj najstarejša slovenska padalka Ivanka Jelenc Puzin in najboljša naša padalka Irena Avbelj. V pogovoru z Natašo Kne Leben sta razkrili marsikatero razliko med nekdanjim in sedanjim skakanjem, pa tudi njune skupne odlike.

Ivanka Jelenc se je rodila 16. februarja 1931 v Podbrezjah. Izhaja iz Gofnarjeve domačije v Dolenji vasi. Delala je kot tehnična risarka v kranjski Iskri. V mladosti so ji postale vzornice Jelka Burnik, Mimi Kus in Danica Rabuza, ki so bile uspešne v padalstvu. Sama se je vključila v blejski Aeroklub leta 1952. Takrat so ženske tekmovale skupaj z moškimi. Slednji so imeli prednost pri krmarjenju velikih kupolastih padal zaradi večje fizične moči. A to ni bila ovira za neustrašno Ivanko, ki je ob uvedbi padal z izrezom leta 1959 postala še bolj konkurenčna moškim. Julija 1960 je v vojvodinskem Vršcu postavila absolutni ženski in moški svetovni rekord v nočnih skokih na cilj z višine tisoč metrov. Žal mednarodna padalska organizacija ni priznala tega rekorda zaradi napake v višini leta, v Jugoslaviji pa je zdržal kar dvanajst let.

»V dveh urah sem morala v popolni temi opraviti dva skoka. Prej je veljal za nočni rekord doskok 27 metrov od središča kroga. Krog v premeru 50 metrov sem komaj našla. Vanj sem doskočila le dva metra od sredine in skoraj podrla luč. Pri drugem skoku so krog zožili, zato sem pristala malo čez rob. Priznali so mi le državni rekord, ker je zatajil višinomer na letalu. Menda sem odskočila nekaj pod tisoč metri,« se je spomnila Ivanka svojega največjega dosežka.

Velike razlike v opremi in tehniki

Pogumna Podbrežanka je osvojila srebrno padalsko značko in diplomo padalca za vse pogoje. Manjkal ji je le skok z višine pet tisoč metrov za zlato padalsko značko. Zadoščal bi tudi skok v vodo, a Ivanka ni znala plavati.

»Pri skoku v Blejsko jezero so mi pomagali fantje. Domislili smo se posebne izvedbe skoka. A ni bilo lahko skočiti v kopalkah z višine 400 metrov s slabim padalom! Blizu vode sem zlezla iz pasu glavnega padala in se držala za trakove. Ko sem se dotaknila vode, sem se spustila. Naglo sem se prijela za rezervno padalo, da ne bi potonila. Tedaj so že bili fantje zraven z dvema čolnoma. Med reševalci je bil tudi moj svak, ki prav tako ni znal plavati,« je z nasmeškom povedala Ivanka. Opisala je tudi skok v Tivatu, ko je skočila točno na križ sredi kroga. Do takrat to še ni uspelo nikomur. Ona je skočila brez strahu zato, ker so ji privezali na zadnjo plat zračnico motorja za ublažitev padca. Sliko tega skoka je podarila padalki, ki jo je že dolgo želela spoznati.

Irena Avbelj, 43-letna Ljubljančanka, ima za seboj že 9915 skokov. Od leta 1992 je dosegla vrsto zmag na evropskih in svetovnih prvenstvih. V pogovoru je izrazila obžalovanje, da so pri nas ženske še vedno redke v padalstvu. Obenem je izrekla občudovanje starejši padalki. Priznala je, da sama ne bi nikdar upala skakati brez teoretičnega znanja in strokovnih treningov. Ugotavljala je tudi velike razlike v nekdanji in sedanji padalski opremi ter letalih. Obe sta doživeli in preživeli kakšen kritičen trenutek v skokih. Za Ivanko je bil skoraj usoden zadnji 223. skok na proslavi v Ajdovščini, ki pa se je kljub vetru končal srečno.