Nikogaršnji otrok

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

»Začela me je grabiti puberteta, v sebi sem čutil uporništvo. Nekoč, ko se je mama »zmotila« in me prišla obiskat, mi je ponudila cigareto, češ saj si že dovolj velik, lahko kakšno posmodiš. In sem jo. Pa ne zato, da bi mi prijala, temveč zato, ker sem vedel, da bom jezil druge.«

Bernard je ob tem obisku tudi izvedel, da ima še dve po polsestri, ki ju je mama prav tako dala v rejo. V njem se je vzbudilo zanimanje zanju. A, žal, več kot toliko od nje ni mogel izvedeti, ker je ni niti najmanj zanimalo, kje otroka sta. To je razumel, da je zelo »nesrečna« in da je nihče ne razume, ter da se ji ne ljubi delati, ker jo boli v hrbtenica. Ko ga je vprašala, ali ima kaj denarja, da bo imela za »kruh in mleko«, je odkimal. Tvoja rejnika ga gotovo imata, je potem namigovala. To je počela toliko časa, da jo je Bernard razumel, na skrivaj se je izmuznil v spalnico, ki sta jo imela rejnika zase, in čeprav tam pred tem še nikoli ni bil, je vseeno imel srečo in je že v prvem predalu dobil nekaj tolarjev, ne sicer veliko, a vseeno, ter jih odnesel mami.

»Z neverjetno naglico jih je pobasala v žep in v trenutku se ji je začelo tako muditi, da se ni utegnila niti posloviti od mene. Pozneje sem slišal, da se ga je v bifeju na železniški postaji tako nacedila, da so jo trije policisti komaj ukrotili, ko je začela razgrajati in razbijati. Na srečo so le redki vedeli, kdo je, in s tem mi je bila prihranjena velika sramota,« je s trpkim in žalostnim glasom nadaljeval Bernard.

Žal pa je mamina prošnja po denarju v dečku vzbudila nekaj novega, česar do tedaj ni poznal. O tem, da bi imel veliko denarja, da bi si z njim lahko kupil svobodo in bi lahko odšel, kamorkoli bi hotel, je začel razmišljati ponoči in podnevi. Najprej je, sem in tja, doma sunil kakšen kovanec ali manjši bankovec, toliko, da si je lahko kupil cigarete. Potem je ugotovil, da lahko do njih pride na lažji način. Skozi njihovo vas so vozili tovornjaki na vzhod in neštetokrat, ko so stali v koloni tudi po več ur, jim je kdaj pa kdaj prinesel steklenice z vodo. Po novem pa je vsakemu od njih prijazno namignil, da bi lahko v zameno dobil kakšno škatlico.

»Posel mi je začel naravnost cveteti. Po kantah za smeti sem pobiral prazne steklenice, jih polnil z vodo in prodajal tovornjakarjem. S cigaretami sem potem zalagal vse, ki so hitro zavohali, da sem cenejši kot bližnja trafika. Nekako sem bil ponosen nase, saj se mi pred tem ni niti sanjalo, da se v meni skriva kakšna podobna podjetniška žilica. Svet pa se mi je podrl, ko me je nekoč zalotil ravnatelj, ravno sem z užitkom povlekel dim. Sploh ni naredil kakšne galame, kot bi jo, če bi pri tem nečednem opravilu zasačil »normalnega« otroka. O meni pa je očitno mislil, da sem za vse večne čase zaznamovan, zato je prezirljivo pljunil predme in rekel, da kaj drugega kot to, kar vidi, od mene ne more pričakovati. Potem se je obrnil in šel. Sanjalo se mu ni, kakšen grozen občutek sramu in krivde so njegove besede povzročile v meni! Postalo me je sram, da sem sploh kdaj pomislil na to, da sem faca. A biznisa nisem opustil, le kaditi sem nehal …«

Zgodilo se je, da so enega od makedonskih tovornjakarjev zasačili, ko je preprodajal heroin. Snažilka, ki je čistila na bližnji bencinski črpalki, se je spomnila, da je bil Bernard tisti, ki se je kar naprej smukal okoli tovornjakov.

»Bilo je pozno popoldne, ko so v hišo vdrli policisti in eden od njih me je zagrabil okoli vratu in z vso močjo stisnil, da sem za trenutek izgubil zavest, sploh nisem mogel dihati. Kričali so name, kje imam skrita mamila, da me bodo že naučili kozjih molitvic. Oba rejnika sta sovražno gledala vame in ona je še spodbujala policista, »naj me še«. Imelo me je, da bi se zjokal, a se to ni zgodilo. Le v hlače sem se polulal od samega strahu. Odvlekli so me s seboj in me zasliševali skoraj do jutra. Bil sem lačen, prestrašen in neprespan. Grozili so mi vsemogoče. Imel sem občutek, da sem zadnji izmeček na tem božjem svetu. Bolj ko sem jim dopovedoval, da sem barantal zgolj za cigarete, manj so mi verjeli …«

Prej, preden so ga izpustili, so mu še zagrozili, da ga bodo »imeli na očesu«. V paniki je napisal pismo »štajerski rejnici«, a kaj, ko ga več kot tolažiti ni mogla …