Vloga očeta v družini (1)

O očetih v družini se bolj malo piše in govori.

No, vsake toliko časa se govori o projektih, s katerimi naj bi povečali aktivno vlogo očetov v družini. Mislim, da očetje tega ne potrebujejo. Ali si aktiven oče ali pa nisi. Saj tudi matere niso vse tako aktivne, kot bi lahko bile. Biti aktiven pomeni, da daš vse od sebe in da soustvarjaš okolje, v katerem si. Pri tem so nam nekateri zakoni v pomoč in spodbudo, drugi pa ne. Poleg tega moramo vedeti, da imamo kljub družinam prijaznim zakonom na drugi strani še vedno boj za preživetje, ki v končni fazi določa vse naše glavne aktivnosti. Tako vedno pridemo do zaključka, da je družina kot vrednota bolj na papirju kot v resničnem življenju. Oče, ki dela od jutra do večera, lahko to dela iz veselja ali iz nuje. Lahko je to njegov beg od odnosov ali beg pred vlogo, ki ji ni kos. Mogoče pa je njegova vrednota družina in vidi svojo vlogo v tem, da kar najbolje poskrbi zanjo. Lahko je ponosen na to, da poskrbi za vse materialne stvari in mogoče niti ne ve, da je to premalo za medsebojne odnose in za njegovo očetovsko vlogo. Na drugi strani pa imamo lahko očeta, ki je veliko doma, a je pasiven. Kdo torej bolje opravlja svojo vlogo? Težko je soditi o tem. In najbrž je tudi malce krivično, da se v medijih piše o očetih bolj v smislu slabih novic – kadar otroke pretepajo, zlorabljajo ali kako drugače z njimi slabo ravnajo. Dobrih novic skorajda ni. Tako se nadaljuje tradicionalna razdelitev na moške in ženske vloge, na vlogo nasilnega in strogega očeta in vlogo požrtvovalne in dobre matere. Filmi pa že zdavnaj niso več tako črno-beli. Okrog nas je veliko dobrih očetov, ki vedo, kaj je njihova vloga in znajo v njej uživati. Srečujem jih na predavanjih, kjer so pogosto bolj sproščeni in neobremenjeni z vzgojo kot matere. V sebi imajo svojo držo, ki kaže na zdravo osebnost in kvalitetne odnose z drugimi. Seveda le, če jim je uspelo pretrgati popkovino z materami in vzpostaviti zdrav odnos z očeti.