V hribih prek Avstrije, Švice in nato Italije sva poleg motoristov srečevala kolesarje, precej je bilo tudi starodobnih vozil, vsi pa so uživali v čudovitem vremenu in pogledih na marsikje zasnežene vrhove. (Foto: Tomo Stanovnik, Vilma Stanovnik)

Dva ovinka do Švice in nazaj

"Ta teden sva zagotovo prevozila vsaj tisoč ovinkov," sem rekla Tomu, ko sva po sedmih dneh, več kot dva tisoč sto kilometrih, številnih prelazih, od katerih jih je bilo deset visokih prek dva tisoč metrov, vračala iz Švice. "V resnici samo dva, levega in desnega," je odločno odvrnil.

Zermatt leži na zahodu Švice, ob vznožju 4478 metrov visokega Matterhorna, ki je menda največkrat fotografirana gora na svetu. Obiskujejo ga planinci, smučarji in drugi obiskovalci iz vseh koncev sveta. Tako je za turiste zanimiv v vseh letnih časih, vendar pa so prevozna sredstva v Zermattu zgolj konjske vprege, električni kombiji in taksiji na baterije, vas pa si je seveda brez težav mogoče ogledati peš.

Po lanskem dopustu na vroči Korziki so me mnogi spraševali, kaj mi je bilo najbolj všeč, pa tudi kaj je bilo takega, kar mi ni bilo. In ker z menda muhastimi Francozi, ki skoraj ne govorijo drugega jezika kot francoskega, nisem imela slabih izkušenj (za turiste so se zelo trudili), je bila najslabša izkušnja huda vročina. Nekaj dni je bilo namreč krepko prek trideset stopinj, kar med vožnjo z motorjem sicer ni moteče (veliko bolj me moti dež), je pa zelo neprijetno, že ko se za minuto ali dve ustaviš pred križiščem, v gneči, na bencinski črpalki … in se v motorističnih oblačilih in s čelado na glavi počutiš kot v savni. Tako ni čudno, da je Tomo za letošnji dopust iskal bolj svežo, gorsko pot, katere končni cilj je bila idilična švicarska vasica Zermatt.

Potovanje do Zermatta bi lahko trajalo največ dva dni, toda pravim motoristom več kot cilj pomeni potovanje, zato je na poti seveda treba prevoziti skoraj vse lepe poti (beri ovinke), kar jih je na razpolago. Meni kot sopotnici na motorju se ta ideja vedno znova zdi malce smešna, ker pa med prijatelji motoristi ob teh pomislekih navadno doživim začudene in vprašujoče poglede, češ kaj je lepšega kot vožnja po neštetih ovinkih, sem takšna vprašanja prenehala postavljati. In se vdala v usodo, da do Švice pač vodijo mnoge zavite ceste. In na mojo srečo tudi mnogi prelazi s čudovitimi razgledi.

Tako je bila že sredi zime zarisana trasa za letošnje poletne motoristične počitnice. Začelo se je na malce kislo soboto, ko sva skozi Kranjsko Goro in prek Korenskega sedla (prvi prelaz prek tisoč metrov) zapustila Slovenijo in začela obirati ovinke po Avstriji. V Kötschachu sva pot nadaljevala proti Linzu, od tam pa skozi čudovit narodni park Visoke Ture (Hohe Tauren) do Mittersila. Prvi daljši postanek je sledil pod veličastnimi Krimmlskimi slapovi, kjer sva se pomešala med množico turistov, ki smo si radovedno ogledovali naravne čudeže. Toda ker je bilo še zgodnje popoldne, sva pot nadaljevala prek prelaza Gerlos in nato proti nemški meji. Po novih ovinkih sva se pripeljala do kraja Pertisau ob jezeru (Anchensee) in v prijetnem hotelčku našla prvo prenočišče. Bila sva že 356 kilometrov od doma.

Ker sva imela drugi dan potovanja za cilj ogled poletnega utripa ob skakalnicah v Garmisch-Partenkirchnu in Oberstdorfu, po jutranjem deževju pa se je že kazalo sonce, sva se odpravila na pot proti nemški meji in bila čez dve uri že v Garmisch-Partenkirchnu. Dobro, da sva se pripeljala z motorjem, saj je bila na parkirišču prava gneča. Očitno tudi druge popotnike zanima, kaj se poleti dogaja na znani skakalnici, sem si dejala in premišljevala, kaj neki se ta hip dogaja v naši Planici.

Vožnja po Nemčiji, malo po Avstriji in znova po Nemčiji (hvala za evropske meje brez mejnih prehodov!) in že sva bila v Obersdorfu. S kabinsko žičnico in nato dvigalom sva se povzpela prav na vrh skakalnice in ob pogledu v dolino sem znova morala priznati hrabrost vsem, ki se spustijo po njej. Bravo, smučarji skakalci!

Sledila je pot nazaj proti Avstriji prek prelaza Furkajoch in počitek tik pred mejo z Liechtensteinom v Feldkirchu. Čeprav sva bila tudi od Švice oddaljena le nekaj kilometrov, to ni pomenilo, da bo tam tudi najina naslednja postaja. Treba je bilo prevoziti še številne ovinke po Hochalpenstrasse (Visoka alpska cesta) do prelaza Bieler Höche (spet sva bila prek dva tisoč metrov) pa do Landecka in nazaj proti Švici, kamor sva se vendarle pripeljala sredi tretjega dne potovanja. Bil je ponedeljek, nebo pa že drugi dan skoraj brez oblačka. Ustavila sva se na prelazu Flüelapass, kjer je bilo na 2383 metrih nadmorske višine natanko 27 stopinj Celzija. Ob cesti in ob jezeru je bil sneg, jaz pa sem komaj čakala na osvežilno pijačo in sladoled …

Da naju ima sonce rado, sem nato ugotavljala tudi v nadaljevanju poti, ko sva se prek Davosa (bilo je vroče skoraj kot na Korziki) spuščala in znova dvigala po večinoma lepih cestah in pristala v Laaxu.

Hitro sva ugotovila, da je v Švici skoraj vse za polovico dražje kot pri nas ali v Avstriji in da je prenočišče z zajtrkom za petdeset švicarskih frankov na osebo pravzaprav poceni (v Avstriji ga je zlahka mogoče najti za od 25 do 30 evrov). Toda bila sva utrujena in kljub cilju v Zermattu je bilo treba prevoziti še kar nekaj ovinkov. Tako sva prenočila v penzionu pri prijaznem možaku, ki nama je povedal, da imava pravzaprav srečo, saj je še prejšnji teden v hribih padal sneg. Midva pa sva že zjutraj naslednjega dne, ko je termometer kazal dvajset stopinj, ugotavljala, da naju čaka še en vroč dan.

Prek Oberalpenpassa in Furkapassa (raj za ljubitelje ovinkov) sva se odpeljala do Zermatta, kamor sva prispela sredi četrtega dne potovanja, za nama pa je bilo natanko 1164 kilometrov.

Prav do čudovite gorske vasice Zermatt (za moj okus so jo preveč pozidali) seveda ne moreš z lastnim prevozom, saj je zaprta za promet, zato pa je zanimivo potovanje z zobato železnico (cena za dva je bila 26 evrov). Čeprav sem pričakovala, da bo ob petih popoldne na 1700 metrih nadmorske višine izpod Matterhorna pihal svež veter, sem se zmotila. Termometer je kazal 28 stopinj in za hladno sobo z zajtrkom in z vsega 21 stopinjami nama nato v dolini ni bilo težko odšteti 110 švicarjev.

Peti dan sva se prek Simplonpassa obrnila proti Italiji, v Locarnu prišla nazaj v Švico (na meji naju nikoli niso ustavili) in nato prek Lugana znova v Italijo, kjer sva prespala v prijetnem penzionu ob jezeru (Lago di Como). To je bilo odlično izhodišče za nov naskok Švice, kamor sva prispela prek Majolapassa ter pot nadaljevala skozi Sankt Moritz in Ofenpass do zadnje postaje v Švici, Umbraila Passa (2505 m). Sledilo je vijuganje na prelaz Stelvio, ki je bil z 2758 metri najvišji na najini poti, čeprav sva takšnih prek dva tisoč metrov prevozila natanko deset.

Prek Italije sva jo ubrala čez prelaz Gavia in Passo del Tonale ter zadnji večer in noč preživela v idilični vasici z imenom Unsere liebe Frau im Walde. Razgled po hribih je bil res čudovit, in ko sva se naslednji dan pripeljala do Merana, mi je bilo kar malce žal za svežim gozdnim zrakom. Toda čakal naju je nov ovinkast vzpon na 2099 metrov visok Jaufenpass. Prek Brunecka, Toblacha, Linza in Korenskega sedla sva se po tednu dni vrnila domov na Gorenjsko. V Radovljici sva nameravala še na večerjo, a so grozili črni oblaki, in ob sedmih zvečer je bil, po natančno 2126 kilometrih, motor spet v domači garaži.

           

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Pisma bralcev / torek, 27. februar 2018 / 11:36

Piratski odgovor na članek »Uspeh se bo meril le v manjši zlorabi konoplje«

Spoštovani,

Objavljeno na isti dan


Gospodarstvo / nedelja, 4. avgust 2013 / 13:52

V Bohinju bodo odpuščali

Lip Bohinj, četrti največji evropski proizvajalec opažnih plošč, bo zaradi pomanjkanja hlodovine odpustil petdeset delavcev. »Če bi imeli dovolj hlodovine, bi ti delavci imeli tudi delo,« poudarja Alo...

Gospodarstvo / nedelja, 4. avgust 2013 / 13:36

Malo domačega česna

Potrošniki zadnje čase vse bolj povprašujejo po domačem česnu. Na Gorenjskem je okrog deset pridelovalcev, od katerih ga vsak prideluje na vsaj desetih arih površine.

Kultura / nedelja, 4. avgust 2013 / 13:26

Pravljice tudi za odrasle

V Matični knjižnici Kamnik v zadnjih letih vse več pozornosti namenjajo ohranjanju nesnovne kulturne dediščine – lokalnih pravljic in pripovedk, ki so namenjene tako otrokom kot odraslim. Pred dnevi s...

Gospodarstvo / nedelja, 4. avgust 2013 / 13:25

Gorenjska banka zapira poslovalnico v Stražišču

Stražišče pri Kranju - Zadnji dan, ko bo poslovalnica Gorenjske banke v Stražišču še odprta, bo petek, 16. avgusta, je potrdila informacijo o zaprtju poslovalnice Irena Čebulj, direktorica...