Pariz za turiste

V začetku tega poletja sem nekajkrat »mihoval« o različnih načinih preživljanja dopusta, a bolj teoretično kot iz lastne izkušnje. To pot pa naj bo obratno. Te vrstice pišem v Parizu, eni najbolj zaželenih turističnih destinacij tega sveta. V tem velemestu sem živel že v letih 1983-1985, a ne kot turist, temveč kot študent, deležen štipendije francoske vlade. Pozneje sem bil tu še dvakrat, a obakrat na določeni »misiji«, prvič kot prevajalec, drugič kot novinar. Šele to pot sem tu kot »čisti« turist in šele zdaj vidim, kako velika je razlika, če prideš sem z nekim posebnim, delovnim namenom ali le pohajkovat.

Ko sem bil tu kot študent, so me zanimale samo oziroma predvsem posvečene lokacije: univerze in druge šole, knjižnice in knjigarne, muzeji in galerije, arhivi … Tudi takrat sem veliko pohajkoval (kot Baudelaireov in Benjaminov »flaneur«), a spet le po krajih, ki so tega vredni: seveda bolj po levem kot po desnem bregu Seine, zlasti v pretežno intelektualni Latinski četrti, veliko sem bil v cerkvah, gledališčih in kinematografih pa v mnogih parkih, kjer lahko v miru in s posebnim užitkom bereš … Ne boste verjeli: posebni izziv so za intelektualnega turista pariška pokopališča, kjer lahko obiščeš grobove znamenitih francoskih in drugih osebnosti, pa grobove padlih komunardov in tu umrlih zvezdnikov; eden od njih je nepozabni Jim Morrison, čigar grob na pokopališču Pere-Lachaise je prava romarska točka.

Kaj pa če prideš v Pariz z ženo in sinom, ki ima komaj tri leta? Izkušnje iz prejšnjih bivanj drugih tipov ti ne škodijo, koristijo pa bolj malo. Kar predstavljajte si, kako bi se otrok odzival, če bi ga vodil po prej naštetih lokacijah! Ne, to ne bi šlo ali pa le težko. Ko planiram ali improviziram tukajšnje dneve, moram vsakič vključiti vsaj enega od krajev, ki sem se jih včasih izogibal kot intelektualca nevrednih. Cilj enega naših prvih družinskih romanj je bil seveda Eifflov stolp. V prvih dveh letih sem ga obiskal samo enkrat, pa še ta obisk sem zatajil, bil je tudi sicer zanič, vreme je bilo tako slabo, da se je komaj videlo do dna, daleč naokoli pa nič. To pot se je videlo do neba in še dlje, gor pa kljub temu nismo šli. Vrste turistov pred blagajnami, kjer prodajajo karte za vzpon z dvigalom ali peš, so bile tako dolge, da v njih stojiš najmanj poldrugo uro! Zmagala je pamet in smo šli raje na Tour de Montparnasse, najvišjo stavbo v mestu, kjer se vidi še več kot z bolj znanega železnega stolpa. Ta razgled smo istega dne dopolnili še s tistim, ki se ponuja s ploščadi pred baziliko Srca Jezusovega (Sacre-Coeur) na Montmartru in je najlepši pariški pogled s severa proti jugu.

Pariz sem spoznal v vseh mesecih, razen v avgustu. Avgustovski Pariz je tako še eden od čarov tega potovanja. Letošnji sploh ni vroč, sem eden redkih, ki hodimo po mestu v kratkih hlačah; po mojem smo turisti iz hladnejših dežel, Parižani so vsi v dolgih. Dolgi pa so tudi naši sprehodi po mestu. Enega smo začeli tako, da smo se z metrojem odpeljali do Slavoloka Zmage (Arc de Triomphe) na trgu Etoile, od tu pa smo paradirali po znameniti pariški vzhodno-zahodni osi, ki sega od novega nebotičnika v obliki slavoloka v poslovni četrti La Defense do piramide v notranjem dvorišču palače - muzeja Louvre. Moj sin se je po Elizejskih poljanah peljal v vozičku, na koncu pa ga je čakal zabaviščni park, s katerim so »oskrunili« louvrski park Tuileries … No, to pisanje postaja potopis, zato ga končam. Moj namen je bil samo razložiti bistveno razliko med turističnim in študijskim načinom bivanja v Parizu.