Velika noč je praznik pomladi in Kristusovega vstajenja

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / petek, 10. april 2009 / 06:00

Damjan Ovsec je etnolog, umetnostni in kulturni zgodovinar in publicist, ki se s prazniki ukvarja že več kot trideset let.

Velika noč je najstarejši krščanski praznik, ki pa ima globoke predkrščanske korenine. Od kod pravzaprav izvira?

»Velika noč sega v obdobje spomladanskega enakonočja, začetka pomladi, ko so stara ljudstva praznovala začetek novega leta. Navezuje se na starejši judovski praznik, imenovan pashe, in ko je praznovanje velike noči z vzhoda prišlo v Evropo, je Cerkev naletela na prastare pomladne praznike, ki so bili povezani z raznimi vegetacijskimi kulti, čaščenjem ognja, vode in drugimi elementi, ki so značilni za to pomladno obdobje. Gre pravzaprav za praznik pomladi, od katerega je krščanstvo zelo veliko prevzelo in tako le prekrilo starodavno čaščenje pomladnega prebujanja. Teh prastarih praznovanj se namreč ni dalo izkoreniniti. Velika noč je zato praznovanje enakonočja, pomladi in Kristusovega vstajenja.«

Koliko se teh poganskih izvorov sploh še zavedamo?

»Ob vstopu v samostojno Slovenijo so se ljudje začeli nekoliko bolj spraševati, od kod kak praznik izvira, saj prej o tem niso kaj dosti vedeli. Cerkev namreč uči le o t. i. cerkvenem letu in prikriva poganske korenine, medtem ko etnologi poznamo koledarsko oz. ciklično leto. In četudi cerkev predkrščanskih elementov ni marala, so le ta prastara poganska praznovanja zakoreninjena v nas. Praznovanja so prastara. Velika noč se je oblikovala postopoma, ni od nekdaj taka kot danes. A do sprememb prihaja počasi, saj je človeška duša, kot razlagajo priznani psihologi, še vedno pogansko strukturirana.«

Kje v velikonočnem praznovanju se danes kažejo ti prastari elementi?

»Velikonočno praznovanje je tako kot vsa pomladna polno simbolike. Poganske ostaline se sčasoma zgubljajo, a velika noč je eden redkih praznikov, ki ima tega ohranjenega še zelo veliko. Malokdo ve, da gre pri Kristusovem vstajenju za prastaro idejo umiranja bogov, ki so spomladi vstajali skupaj z vegetacijo. Velikonočne butarice so ostanek prastarega čaščenja zelenja, potica in velikonočni kruh v košari z žegnom danes predstavlja Kristusovo krono, še pred tem pa je kruh ponazarjal življenjsko energijo. Tudi rdeče pobarvano jajce, ki danes ponazarja Kristusove rane in kaplje krvi, ima starejši pomen – gre za prastari simbol življenja in sonca.«

Način življenja se je v zadnjih desetletjih zelo spremenil. Kako se to pozna pri praznovanju velike noči?

»Praznovanje se je okrepilo s samostojno državo, prišlo je v javnost, a globalizacija in uvedba sodobnega materializma sta čaščenje Kristusovega impulza precej zabrisali. Ljudje se namreč pogosto ne zavedajo več, za kaj pravzaprav gre, ker gre spet za arhetipske zadeve. Do največje spremembe je prišlo v primerjavi podeželja z mestom. V mestih zdaj kupujejo že pripravljeno šunko, pobarvane pirhe, čokoladne zajce, že narejene butarice. Včasih so vse delali doma, bilo je bolj skromno. Danes pa je veliko na hitro pripravljenega. Včasih so v vsaki družini pekli potico, zdaj mlajša dekleta tega niti ne znajo več. Je pa danes več kot kdaj koli raznih razstav pirhov, velikonočnih sejmov in različnih tekmovanj.«

Prva misel ob omembi velike noči so zagotovo pirhi, a ti sprva niso bili del velikonočnega žegna.

»Beseda pirh izhaja iz besede za rdečo barvo in v nekaterih jezikih to še danes pomeni rdeče, ognjeno. Prvi pirhi so bili povsod rdeči. Tako so jih barvali že Babilonci in Rimljani in tudi to je eden od elementov, ki jih je krščanstvo le prevzelo. Množično krašenje pirhov se je pri nas pojavilo šele v 19. stoletju, saj je bila Cerkev proti barvanju jajc. Najprej so jih celo prepovedali, ker pa se jim ljudje niso želeli odpovedati, so jih začeli tolerirati. In čeprav se zdijo pirhi danes nepogrešljiv del velikonočnega žegna, je njihov blagoslov cerkev vpeljala šele v 12. stoletju, kar je relativno mlada stvar.«

Slovenci se radi pohvalimo s prekmurskimi remenkami in belokranjskimi pisanicami. Kako pa so pirhe včasih barvali Gorenjci?

»Gorenjci so rdeče pirhe barvali s čebulo, tako kot povsod po Evropi, pri okraševanju so bili značilni naturalistični vzorci, kot so listki, cvetovi, nageljni. Kasneje so začeli upodabljati tudi križe, jagenjčke, celo Prešerna, a tu gre za individualne stvari, ne za posebnost cele pokrajine. So pa zanimive pirhe konec 19. stoletja delali v Škofji Loki. Pekli so jih namreč v testu, iz kakršnega so izdelovali tudi škofjeloške kruhke. Tu so poznali še eno vrsto posebnih pirhov - oblečenih v tanko mrežico s pentljico na vrhu.«

Velika noč je danes izrazit krščanski praznik, a pirhe barvajo tudi ateisti. Za kakšen praznik torej gre?

»Ljudje smo biološka bitja in še vedno smo povezani z naravo, če ne drugače v tem obdobju čutimo spomladansko utrujenost. Spremembe v naravi se odražajo tudi v nas, oživimo in to spomladansko hrepenenje kar kliče po praznovanju. Pomladi kot take danes ne praznujemo več tako kot včasih, a ti arhaični procesi nenehno živijo v nas. Ne glede na ideologijo, svetovni nazor in vero posameznika. Zato danes ljudje barvajo pirhe, jedo žegen … nihče se noče temu odpovedati, če je nekaj v zraku in večina to počne. Je pa naša kultura hočeš nočeš krščanska in vsak se rajši vključi v tradicionalne praznike, kot pa da bi ustanovil nek nov vzporedni spomladanski kult. Vse to je tako prepleteno v nas, da je zares malo tistih, ki lahko rečejo, da jih velika noč prav nič ne zanima.«

Knjiga Praznovanje pomladi in velike noči bo temeljno delo s tega področja. Kaj vse je potrebno poznati, da lahko v celoti razumemo veliko noč?

»V knjigi predstavljam praznovanje pomladi v najširšem smislu pri nas in v svetu – pomlad kot začetek novega leta, pomladne bogove, kozmološka, teološka in mitološka vprašanja, povezana s tem, simbolizem, besedni izvor, pomladni kult zelenja, pomladne kresove, hrano v tem obdobju skupaj z velikonočnim postom, posamezne dneve cerkvenega praznovanja, kot so velika sreda, četrtek, petek in sobota, velika noč, veliki ponedeljek in drugi, procesije, pasijone, pirhe, velikonočne zajce, voščilnice in mnogo drugega.«