V znamenju anksioznih motenj

V Hiši Zdravja GG smo v petek, 27. marca, gostili dr. Klemena Rebolja, specialista psihiatra iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Vrhunsko predavanje o anksioznih motnjah je bilo odlično obiskano.

Kranj – Anksiozne motnje so poleg depresije najbolj pogoste duševne motnje v razvitem svetu, po najnovejših ocenah pa samo v EU zaradi njih trpi več kot štirideset milijonov ljudi. Razvijejo se iz tesnobe, ki ne mine in postane tako močna, da človeka ovira pri vsakdanjem življenju. Najhujša oblika tesnobe je panični napad.

Notranje nestabilen človek bolj občutljiv za zunanje vplive

Dr. Klemen Rebolj je pojasnil, da človek za svojo uravnoteženost potrebuje izpolnjevanje telesnih, socialnih, duhovnih, samouresničitvenih potreb in potreb, ki ga sproščajo. Kadar se začne posvečati samo eni od njih (običajno delu), postane notranje nestabilen in zato bolj občutljiv za zunanje vplive. Tesnoba, ki je sicer normalen čustveni odziv na dražljaje iz okolja, postaja vse hujša in dolgotrajnejša in se lahko stopnjuje do svoje najhujše oblike – paničnega napada. »Naše telo lahko primerjamo s tehtnico. Bremena okolice, ki se nalagajo na eno njeno stran in povzročijo neravnovesje, aktivirajo mehanizme, ki delujejo nasprotno in znova uravnotežijo sistem,« je pojasnil. Kadar stanje neravnovesja traja dlje časa, v našem telesu pride do sprememb, ki se odražajo s čustvenimi, telesnimi, miselnimi in vedenjskimi reakcijami. Pojavijo se nelagodje, nerazumljiv strah, izbruhi agresije, pretirana skrb, premišljevanje, ki ne reši problema, težave s koncentracijo … Simptomi tesnobe so tudi zavračanje socialnih stikov, strah pred določenim predmetom ali situacijo (letenje, višina, živali …), pretiravanje z določenimi opravili (čiščenje, umivanje, preverjanje stvari …), pretirana skrb za druge, občutek zamrznjenosti … Na telesni ravni se tesnoba kaže s hitrim in plitvim dihanjem, pospešenim bitjem srca, vrtoglavico, mravljinčenjem, tresenjem, krči, stiskanju v prsih, motnjami spanca …

Najbolj učinkovito je kombinirano zdravljenje

Anksiozne motnje v največkrat prizadenejo mlajše odrasle, vendar jih opažajo tudi pri otrocih in starejših. Pogosteje se razvijejo pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, pri tistih, ki imajo veliko potrebo po kontroli in odobravanju, ter tudi pri tistih, ki slabo prenašajo kritiko in ki pri sebi zanemarjajo znake, da so pod stresom. Poznamo več vrst anksioznih motenj: generalizirano anksiozno motnjo, panično motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo. Najbolj pogoste so generalizirana anksiozna motnja, fobije in panična motnja. Zdravimo jih s sproščanjem, spreminjanjem prepričanj in/ali z zdravili. Izkušnje kažejo, da je najbolj učinkovito kombinirano zdravljenje, pri katerem zdravila kombiniramo z različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Prva izbira pri zdravljenju anksioznih motenj z zdravili so antidepresivi iz skupine selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina. Včasih zdravnik predpiše tudi pomirjevala (anksiolitike), ki zelo hitro olajšajo občutek napetosti. Ker povzročajo odvisnost, se odsvetuje jemanje več kot šest tednov.

Generalizirana anksiozna motnja pogosto vodi v depresijo

Za generalizirano anksiozno motnjo sta značilni pretirana zaskrbljenost in napetost, ki se kažeta kot hitro bitje srca, motnje koncentracije, pozabljivost, slabost, bolečine v trebuhu, težave s prebavo, dvom vase in svoje sposobnosti, strah, da bi se kaj neprijetnega pripetilo ljudem, ki jih imamo radi, negativne misli … Polovica oseb z generalizirano anksiozno motnjo kasneje razvije depresijo, zato je zelo pomembno, da jo pravočasno prepoznamo in ustrezno zdravimo. Pri fobijah gre za pretiran strah pred določenimi predmeti in situacijami, na primer letenjem, višino, kačami, pajki … Delimo jih na agorafobijo (strah pred odprtimi prostori), socialno fobijo (strah pred tem, da v družbi izpadli neustrezni, da bi se osramotili, ponižali …) in razne specifične fobije. Slednje so zelo pogoste so pri otrocih (predvsem v starosti od 6 do 9 let), nastanejo pa po sistemu klasičnega pogojevanja. Običajno jih ne zdravimo in po določenem času izzvenijo. Kadar fobije omejujejo posameznikovo sposobnost za normalno delovanje, jih je treba zdraviti. Najbolj učinkovita je kognitivno-vedenjska terapija, ki je na začetku lahko podprta z zdravljenjem z zdravili.