Komentar: Nagrajeni in spregledani

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / ponedeljek, 23. marec 2009 / 06:00

Podelitev priznanj najboljšim je veliko bolj zapleteno dejanje, kot kaže na prvi pogled.

Težko je ocenjevati najboljše v kulturi (okusi so zelo različni), najboljše v gospodarstvu (še danes uspešno podjetje je jutri že lahko v stečaju), prav tako je težko tehtati športne rezultate. So tudi takšni, ki pravijo, da je še najlaže oceniti in nagraditi športnike. Njihovi rezultati se merijo, določeni so s sekundami, metri, doseženimi goli … ter na koncu s kolajnami in pokali. Toda že pri tem se lahko zaplete. Katera kolajna je vredna več, v katerem športu je konkurenca hujša, kateri uspeh odmevnejši, pa tudi ali je za uspeh zaslužnejši športnik, morda trener ali celo sponzor, ki je odprl denarnico, da so športnik ali ekipa sploh lahko trenirali ali celo šli na tekmovanje. Vsem tem dilemam se ob izboru nagrajencem pridružijo še bolj ali manj domiselno sestavljeni pravilniki, ki govore o tem, kdo športnike za nagrado lahko predlaga, kolikokrat in kakšno lahko dobijo, celo kako jih je treba razporediti, da katera od športnih panog ni prikrajšana … Takšne polemike se navadno pojavijo ob koncu leta, ko športni novinarji z anketo izbiramo tiste, ki so po našem mnenju najboljši, letos pa so se nadaljevali še do podelitve Bloudkovih priznanj, ko jih na primer nista dobili plavalka s srebrno kolajno na olimpijskih igrah Sara Isaković in judoistka z bronasto olimpijsko kolajno Lucija Polavder. Lucija zato, ker je člani komisije niso izbrali, Sara zato, ker so jo pozabili predlagati. Ali se je Luciji za pomoto kdo opravičil, ne vem, pri Plavalni zvezi Slovenije pa je novi predsednik Darijan Petrič pred dnevi vendarle zbral toliko poguma in Sari prek luže (letos študira in tekmuje v ZDA) poslal opravičilo za napako. Prejšnji predsednik se za to očitno ni počutil odgovornega.

Vse dileme nagrajevanja so se izkazale tudi ob letošnji podelitvi priznanj kranjskim športnikom. Po pravilniku jih za nagrado mora nekdo predlagati (načeloma klub). Če jih nihče ne predlaga, nagrade pač ne dobijo, pa tudi če nastopijo na olimpijskih igrah, če so svetovni prvaki ali če dosegajo odmevne mednarodne rezultate. Sami sebe so se naveličali predlagati, čeprav je v Kranju še kar nekaj športnih junakov, ki bi si nagrade zaslužili. Zagotovo je to skakalec Rožle Prezelj, ki je – kljub hudi bolezni – zbral moč, naredil normo in uspešno nastopil na olimpijskih igrah. Zagotovo so to hokejisti (in hokejistke) Triglava, ki so več let trenirali in igrali v dvoranah po vsej Sloveniji, saj so kranjsko drsališče podrli, po dobrem letu dni treniranja v domači dvorani pa se spet bojijo za njeno usodo. Športni junaki so tudi kranjski nogometaši, ki že vrsto let pozimi trenirajo v nemogočih razmerah, a vztrajajo. Gotovo je v Kranju še veliko takšnih, ki bi si nagrade in priznanja res zaslužili. Toda k sreči jih v šport ne žene zgolj želja po nagradah in slavi, čeprav je priznanje za dobro delo prav za vsakogar vsaj majhno osebno zadovoljstvo - in razočaranje za spregledane.