Spomeniki so zanj nekaj posebnega

Devetošolec Ivan Smiljanič je postavil avtorsko razstavo Figuralni spomeniki na Gorenjskem.

Ivan Smiljanič, ki obiskuje zadnji razred Osnovne šole Matije Čopa v Kranju, je postavil avtorsko razstavo Figuralni spomeniki na Gorenjskem. Pri izboru se je omejil na spomenike v nekaterih večjih gorenjskih krajih, vsakega je glede na razpoložljive podatke opremil z daljšim, včasih krajšim opisom in z večinoma avtorskimi fotografijami. Na štirinajstih panojih so predstavljeni spomeniki v Kranju, Radovljici, na Bledu, na Jesenicah, v Begunjah, Žireh, Cerkljah. Tako na primer izvemo, da sta kip Franceta Prešerna pred Prešernovim gledališčem v Kranju naredila Frančišek Smerdu in Peter Loboda. »Kroži anekdota, kako sta se kiparja kar naprej prepirala, kako naj bi bil videti kip … Ta je visok 4,7 metra, s podstavkom vred pa več kot 6 metrov, s tem sta avtorja želela opozoriti na veličino Prešerna v slovenski književnosti. Kip so z velikim slavjem odkrili 28. decembra leta 1952 ob stoletnici postavitve pesnikovega nagrobnika v Prešernovem gaju,« je povedal Ivan in dodal: »V Kranju je morda še najbolj neznano Maistrovo doprsje, ki je na fasadi hiše na Maistrovem trgu številka 5.«

»Prvo priložnost za postavitev razstave Figuralni spomeniki na Gorenjskem sem dobil v avli študijskega oddelka Osrednje knjižnice Kranj, kjer je bila razstava na ogled od sredine januarja do sredine februarja. Na pobudo učiteljice za zgodovino Marjete Žumer sem jo preselil v prostore Osnovne šole Matije Čopa,« je povedal Ivan Smiljanič. Na razstavi je prikazanih tudi nekaj uničenih spomenikov oziroma njihovo stanje prej in potem.

Prvi spomenik, ki je Ivana zares prevzel in mu na neki način usmeril pot naslednjih let, je bil spomenik, posvečen Giuseppeju Garibaldiju v Benetkah. »Ta je stal na visokem, kamnitem podstavku, prekritem z mahom, iz katerega se je zlivala voda. V podnožju spomenika je bil manjši ribnik, v katerem so plavale ribe, v njem so bile tudi želve in žabe,« se spominja. To je bilo na družinskem izletu pred petimi leti. Ivan pravi takole: »Spomeniki so zame nekaj posebnega. Pomenijo mi spomin na dogodke in osebe iz preteklosti, na katere bi sicer pozabili. Istočasno predstavljajo kulturno poživitev kraja, v katerem se nahajajo. Rad občudujem dobro izdelano kiparsko delo, ki na različne zanimive načine izražajo to, kar je hotel kipar povedati. Zanimivo mi je tudi to, kako je posamezen spomenik umeščen v prostor.« Ko raziskuje kak spomenik, se najraje zanaša na vire iz treh knjig: Po sledeh časa – Spomeniki v Sloveniji 1800–1914 avtorice Sonje Žitko, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja avtorice Špelce Čopič in Sto portretiranih glav na Slovenskem avtorice Darinke Kladnik. Še posebej zadnja knjiga je kar Ivanova biblija.

V času ogledovanja razstave Figuralni spomeniki na Gorenjskem v šolskih prostorih je prišlo po zvočniku obvestilo, da se je Ivan uvrstil na državno tekmovanje za Cankarjevo priznanje; že lani je bil dobitnik zlatega priznanja. Poleg tega, da se mladi sogovornik zelo zanima za spomenike, okrog tristo jih ima dokumentiranih v domačem arhivu, zelo rad tudi bere, zbira znamke in bankovce. Rad potuje, kar je spet dobra priložnost za ogledovanje in raziskovanje spomenikov. »Lani sem napisal Vodič po Beogradu, v tem mestu je rojena moja mama. V Beograd grem kar pogosto, njegove značilnosti v desetih turah po mestu na skupaj 125 straneh sem želel približati tudi drugim. Večina fotografij v vodiču je mojih, zdaj je knjiga v presoji pri enem založniku,« je še povedal Ivan Smiljanić, ki se v prihodnosti še najbolj vidi v vlogi zgodovinarja.