Ugriz okuženega klopa nas lahko drago stane

Besedilo: Mojca Šimenc
sreda, 11. marec 2009 / 06:00

Ixodes ricinus je uradno poimenovanje najpogostejše vrste majhnih zajedavcev, ki jih poznamo pod imenom navadni klop. So največji predstavniki reda pršic in jih lahko najdemo povsod, predvsem v gozdni podrasti, grmovju vlažnih gozdov in visoki travi.

Klopi večinoma živijo na nadmorski višini 600 metrov, najdemo pa jih tudi v višje ležečih predelih. Čeprav so izredno prilagodljivi, jih je zaradi hladnejšega podnebja tam občutno manj – skrajna meja, na kateri še lahko živijo, je 1600 metrov. Aktivni so od zgodnje pomladi pa vse do pozne jeseni. Prenašajo nekaj nevarnih in neprijetnih bolezni, kot so borelioza, erlihioza, babezioza in klopni meningoencefalitis. Seveda pa niso vsi klopi okuženi ali prenašalci bolezni. V Sloveniji imamo na nekaterih mestih naravna žarišča okužbe, kjer je večje število okuženih klopov in posledično tudi večja nevarnost bolezni.

Posledice klopnega meningoencefalitisa tudi pareze

Med nevarnejše bolezni, katerih prenašalec je klop, brez dvoma spada klopni meningoencefalitis. To je virusna bolezen centralnega živčnega sistema in možganske ovojnice. Parazit jo prenese s slino, ki jo ob ugrizu spusti v človeško telo in ker ima anestezijski učinek, žrtev vboda sploh ne čuti. Za razliko od borelije pri klopnem meningoencefalitisu na mestu ugriza ni vidnih sprememb kože. Okužba praviloma poteka v dveh fazah. Prva faza se začne približno teden dni po ugrizu, začetni simptomi pa so podobni kakor pri gripi: slabost, glavobol in bolečine v mišicah. Nato se bolezen umiri in znaki za nekaj dni do tri tedne ponehajo, nakar nastopi druga faza. Ta se prične s hudim glavobolom, povišano telesno temperaturo in motnjami zavesti – zboleli lahko pada celo v nezavest. Smrt zaradi klopnega encefalitisa je izjemno redka, lahko pa pusti trajne posledice, kot so glavobol, manjša delovna sposobnost in koncentracija, pareze in tudi ohromelost.

Bolj ogroženi so tisti, ki so več v naravi

Bolezen ni vezana na določena starostna obdobja. Zbolijo lahko tako otroci, pubertetniki pa tudi odrasli in starejši ljudje. Posebej so izpostavljeni tisti, ki zaradi službe ali hobijev več časa preživijo v gozdovih in naravi. Virus je razširjen predvsem v nekaterih evropskih državah. Naravna žarišča klopnega meningoencefalitisa se razprostirajo od skandinavskih držav čez Rusijo, Poljsko, Nemčijo, Češko, Slovaško, Avstrijo, Madžarsko, Slovenijo in Hrvaško. V Sloveniji je okužba precej razširjena, saj na leto zboli od 70 do 330 ljudi. Največje tveganje je na območju Ljubljanske in Celjske kotline ter njunem obrobju, meje naravnih žarišč pa potekajo od Jesenic čez Škofjo Loko in Postojno do Kočevja in proti Litiji – preko Zidanega Mosta, mimo Celja in Šentjurja ter naprej proti meji s Hrvaško. Proti klopnemu meningoencefalitisu se lahko zaščitimo na dva načina. Prvi, zelo nezanesljiv, je s primerno obleko ter sredstvi proti žuželkam in pršicam, drugi pa s cepljenjem. Statistika kaže, da se delež zbolelih zaradi cepljenja uspešno zmanjšuje, primer dobre tovrstne prakse pa je Avstrija, kjer se je število obolelih iz 677 (leta 1979) zmanjšalo na 86 (leta 2008).