Ustvarjalka v moškem literarnem svetu

Prva slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica Josipina Turnograjska je tako prevzela svojo mlado rojakinjo Miro Delavec, da se ji je najprej posvetila z diplomskim delom, sedaj pa je, stara 30 let, na to temo tudi doktorirala. Beseda o mladi ustvarjalki, ki je v 19. stoletju zakorakala v pretežno moški literarni svet, je prava tema tudi ob 8. marcu.

Kdo je Josipina Turnograjska?

»Josipina Urbančič Turnograjska velja v slovenskem literarnem prostoru za prvo slovensko pisateljico in skladateljico, morda tudi pesnico. Rojena na gradu Turn v Preddvoru 9. junija 1833, umrla pa je, stara še ne 21 let, 1. junija 1854. Letos torej mineva 155 let od njene smrti. Bila je deležna izobrazbe od Lovra Pintarja, takratnega preddvorskega kaplana, ki ji ni predstavljal le domačega učitelja, pač pa sem skozi njena pisma začutila, da tudi nekakšnega duhovnega očeta. Veliko se je tudi sama izobraževala, Lovro Pintar in njen kasnejši mož Lovro Toman sta ji prinašala časopise s slovanskega in nemškega govornega območja. Brala je Horaca, Shakespeara, skratka bila je zelo razgledana. Ob njeni rosni mladosti bi v takratnem času, ko se je (podobno kot v Franciji in Angliji) tudi pri nas že izoblikoval meščanski salonski prostor, pričakovali, da bi dama stopila v salonske kroge, a tega Josipina ni želela. Hodila je v naravo ter iz nje črpala moč in navdih. Glasbeno jo je poučeval Alojz Potočnik, kasneje je bila glasbeno samoukinja in glasbeni strokovnjaki jo po njenih darovih uvrščajo ob bok Ipavcem. Toda, ker je premlada umrla, svojega talenta ni mogla razviti. Kasneje je večino svojega časa namenila pisanju in poučevanju bratov. Večino del je ustvarila od 1850 do 1852.«

Kaj pomeni Josipina Turnograjska ob dejstvu, da v tako kratkem življenju ni mogla ustvariti posebej obsežnega literarnega opusa?

»Starejša literarna zgodovina ji ni pripisovala večjega pomena, ker jo je sodila po njenem majhnem opusu in krajših delih. Je pa zelo pomembno to, da je v zelo kratkem času nastalo kar nekaj literarnih del. Drugi pomembni element je, da je med damami prva, ki je tako stopila v izrazito moški prostor, kjer pa je na začetku doživela negativen odziv. Zanimivo je, da je Josipina v pismu Antonu Janežiču (uredniku Bčele v Celovcu) napisala, da bi rada s svojim pisanjem spodbudila ostale Slovenke, da bi ji sledile na literarni poti. Bila je tudi zelo zavedna Slovenka in večina njenih ohranjenih pisem je bila v slovenščini. Tako mladi ženski je bilo prebiti led in orati ledino izredno težko. Šele po njeni smrti so ji priznali pomen kot ustvarjalki. Zanjo je bila ta vloga strašno naporna. Lovro Toman, ki jo je spočetka zelo spodbujal pri pisanju, jo je kasneje zaviral, ko je želela že za svojega življenja izdati svoja dela, češ da še ni čas, da si Kranjci njenih del še niso zaslužili.«

Katera so njena najpomembnejša dela?

»Najpomembnejše njeno delo je Nedolžnost in sila, v kateri je predstavila usodo Veronike Deseniške in celjskih grofov, ki na literarnem področju do tedaj še ni bila predstavljena na tak način. Vilica pa je zgodba, ki nakaže motiv, kako se mlado dekle iz meščanskih krogov ne more poročiti z revnim fantom. Tretje delo je Rožmanova Lenčica, delo, ki temelji na motivu ljudske pesmi in je bilo v slovanski in drugi literaturi že obdelano, gre pa za mlado dekle, ki se gre bojevat v vojsko. Josipina jo je prvič postavila v pripovedno obliko. Od pesmi so ohranjene le tri, Zmeraj krasna je narava, Noč na grobu in Smreka. Uglasbene pesmi pa so Spominčica, Tri rožice, Zoridanka in Zdravljica.«

V svoji diplomski nalogi ste se lotili predvsem korespondence med Turnograjsko in Lovrom Tomanom, njenim kasnejšim možem. Izdali ste jo tudi v knjižni obliki …

»Leta 2003 sem zagovarjala diplomsko nalogo, v kateri sem se osredotočila predvsem na njeno življenje prek korespondence, ohranjene v rokopisnem oddelku NUK. Na osnovi pisem med Josipino in njenim zaročencem Lovrom Tomanom sem napisala diplomsko nalogo, ki sem jo kasneje razširila in najprej v obliki podlistkov objavljala v Gorenjskem glasu, potem pa ob pomoči vaše časopisne hiše izdala še v knjigi Nedolžnost in sila, ki je izšla ob 150-letnici Josipinine smrti (1. junija 2004).«

Kako ste jo nadgradili še z doktorsko disertacijo?

»Takoj po diplomi sem vpisala podiplomski študij in ker sem z velikim številom objav, sodelovanji na simpozijih in visoko povprečno oceno izpolnjevala pogoje, sem dala prošnjo na senat filozofske fakultete, ki mi je odobrilo neposreden prehod na doktorski študij. 26. februarja letos sem zagovarjala doktorsko disertacijo pod mentorstvom prof. dr. Aleša Belčeviča. Pred tem pa je bil moj mentor ddr. Igor Grdina, ki ima tudi največ zaslug, da sem sploh stopila na to pot in me ves čas spodbujal.«

Kakšen je bil namen vašega raziskovanja o Josipini Turnograjski v kontekstu 19. stoletja?

»Z doktorsko disertacijo sem želela najprej zbrati njen celotni literarni opus, ki doslej še ni bil v celoti zbran (1921 jih je del zbral Ivan Lah in 1926 Fran Erjavec in Pavel Flere). Po tem času je bilo o njej sicer kar nekaj pisanega, večinoma pa so ji pisci dajali bolj obrobni pomen ali jo obravnavali kot prekmalu umrlo damo, ki je pustila za seboj, temeljitejše analize pa se ni nihče lotil. Moj namen je bil, da se njena dela najprej v celoti prepišejo: na srečo so v NUK-u zelo lepo ohranjeni njeni rokopisi. Drug namen jih je žanrsko opredeliti in tretji skozi ta dela ustvarjalko umestiti v neki literarni prostor. Želela sem si, da postane prepoznavna v slovenskem prostoru. Če častimo prvega slovenskega pesnika, prvega poklicnega pisatelja, potem je prav, da se zavedamo tudi, da zgodovine slovenskega naroda niso ustvarjali le moški, pač pa tudi ženske. V zavesti Slovencev naj se Turnograjska vsidra kot zavedna Slovenka in kot ustvarjalka, ki je zelo mlada umrla, a je bila kljub svoji mladosti nosilka zelo močnih idej. Literatura je bila v 19. stoletju pri Slovencih tisti način, prek katerega se narod ozavešča. Turnograjska je imela tu zelo pomembno vlogo in v svojem času tudi zelo težko.«

Bo tudi na osnovi doktorske disertacije nastala knjiga?

»S to temo živim že dobršen del mojega življenja, zadnjih sedem let pa zagotovo. To delam s strašno ljubeznijo. Želja Josipine Turnograjske je bila, da bi ta dela bila objavljena. Žal jo je smrt prehitela. Njen mož Lovro Toman, ki je tudi javno obljubil, da bo ta dela izdal, obljube ni držal in vse do danes niso bila izdana. Kot oseba, ki se z njo toliko časa ukvarjam, si želim, da bi disertacijo izdala v knjižni obliki in bralcem približala dela prve slovenske pisateljice. S knjigo bi rada postavila Josipino na oltar slovenske literature. O tem se še dogovarjam in upam, da mi bo to uspelo še letos, ko mineva 155 let od njene smrti.«

Raziskovanje življenja in dela Josipine Turnograjske vas je zelo prevzelo, ne le razumsko, tudi čustveno. Kako to pojasnjujete?

»To sem začutila kot svoje poslanstvo. Zelo sem počaščena, da sem se imela kot mlada ženska možnost potopiti v svet 19. stoletja, ki je zame način, da ubežim pred sedanjim življenjem. Sem zelo romantičen človek in nekako diham z Josipino in srečna sem, da sem jo lahko zaigrala v dokumentarnem filmu in ob različnih priložnostih. Tedaj sem v čisto drugem svetu, vsa pisma in zgodbe, ki sem jih prebrala, mi privrejo iz srca. Disertacije nisem delala zato, da bi se ponašala z doktorskim nazivom, pač pa da sem zaokrožila neko temo in na svoj način prispevala kamenček v slovensko zgodovino in k zavedanju slovenstva.«

Kako gledate na polemike, ki so se pojavile ob predlogu, da bi v Preddvoru občinski praznik posvetili Josipini Turnograjski, vendar ne želijo slaviti njene prezgodnje smrti?

»Menim, da datuma rojstva ali smrti sploh nista toliko pomembna. Pomembno je to, da imajo v Preddvoru edinstveno priložnost, da praznik posvetijo dami, prvi slovenski pisateljici, kajti takšne priložnosti nima vsaka občina in ker bi bila to lahko izjemna priložnost za promocijo tega kraja. Prav je, da Preddvor kot podeželje ohrani nek ljudski značaj praznovanja, obenem pa ponudi tudi kulturo na drugi ravni. Slednji denimo omogoča literarne natečaje, gledališke igre, okrogle mize, literarne večere, kjer bi se pokazali mladi ustvarjalci … Lahko razumem pomislek ob praznovanju smrti tako mlade osebe, kot je bila Turnograjska, to je res tragično. A tega naj bi ne jemali povsem dobesedno, lahko razumemo tudi kot dejstvo, da je kljub zgodnji smrti za seboj pustila zelo veliko. A menim, da datuma nista ključna, pač pa lahko predstavljata le okvir za praznovanje. Lahko bi se denimo odločili za praznovanje sredi junija, natanko med datumoma njene smrti in rojstva, in bi rekli, da praznik pač posvečamo delu Josipine Turnograjske. Sicer pa se strinjam z razmišljanjem, da praznik zaživi šele tedaj, ko ga ljudje sprejmejo za svojega.«