Post in kriza

Postni čas je - za razliko od prazničnega - kot nalašč za soočenje s krizo. Je priložnost, da zaživimo bolj zdravo, se več gibljemo in manj sekiramo, jemo manj in bolj izbrano, manj kurimo, manj trošimo ...

Tisti, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem pri nas in po svetu, ne more mimo del, ki jih je v zadnjih petnajst letih objavil neodvisni raziskovalec Anton Komat. Če ne bi bil »neodvisni«, bi bil pač odvisni in ne bi mogel pisati, kakor piše. Moral bi se ozirati na interese institucije, ki bi ji pripadal, in na razne lobije, ki odkrito ali prikrito sooblikujejo okoljevarstveno sceno. Ker me je zanimalo, kdo je ta človek nenavadnih in prodornih pogledov, sem odprl leksikon Osebnosti in presenečen ugotovil, da ga v njem sploh ni … Napaka.

Komat pravi, da ima kriza pet »obrazov«; kaže se kot podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska in finančna. In v vseh petih razsežnostih je rešljiva »s prehodom na samooskrbo in lokalni trg«. Tak prehod bi seveda zahteval velike spremembe v življenju vsakega od nas in družbe kot celote. Na vreme ne moremo prav nič vplivati, na drugih štirih od kritičnih polj pa res lahko marsikaj postorimo. Na prehranskem tako, da manj in bolj izbrano jemo. Zdravje si lahko izboljšamo z bolj zdravim življenjskim slogom – tako da se več gibljemo, opustimo kajenje in uživanje alkohola, se izogibamo stresnim situacijam, drugačno prehrano smo že omenili. K rešitvi energetske krize lahko vsak od nas prispeva tako, da se skuša preusmeriti na obnovljive vire energije, ali vsaj tako, da stopnjo ogrevanja zniža in se v zimskem času raje še malo bolj obleče. Z denarjem je itak križ; težimo k temu, da bi ga imeli čim več, če ga je malo, se pa ravno tako preživi in ni rečeno, da slabo.

Da bi se tako obnašali v času božičnih, novoletnih in velikonočnih praznikov, je manj verjetno. Postni čas pa je za tak poskus kot nalašč. Vse manj je posameznikov, ki se postijo zaradi cerkvenih zahtev. Vse več pa takih, ki manj in bolj izbrano jedo zato, da bi si izboljšali zdravstveno stanje. Res pa je, da je taka prehrana tudi dražja. Cenejša bi bila edino v primeru, če bi se res »samooskrbovali«, si večji del osnovnih živil sami pridelali; za kaj takega pa večina nima niti časa niti prave možnosti. Nima vsak svojega vrta, ki bi ga kultiviral in to počel z veseljem. »Vrtičkarstvo«, ki je med Slovenci zelo razširjeno, je koristna reč in vprašanje je, ali župani, ki ga izganjajo z mestnih obrobij, delajo prav? Kdor hrane ne more pridelati sam, si jo kupi. A ne v (hiper)marketih, kjer prodajajo poceni ter stokrat oškropljeno in s pesticidi prežeto hrano z vsega sveta. Namesto jabolk, ki so lepa in brezhibna, kot bi bila iz plastike, pa raznih eksotičnih in našemu okusu tujih mangov in papaj, si raje na eni od naših še vedno številnih kmetij kupimo pikčasta in krastava jabolka, ki so sicer »grda« na pogled, zato pa bolj okusna in predvsem zdrava. Komat sam navaja kmetijo odprtih vrat, na kateri je kupil »tri gajbe hrane za 7 evrov: repe, kolerabe, vsega živega«. Kupovanje pri kmetih torej ne bi smelo biti bistveno dražje, dobili pa bi bolj zdravo hrano in hkrati podprli preživetje takih kmetij, ki jih je globalizacija že odpisala. Mimogrede: tudi globalizaciji kaže slabo. V zadnjih nekaj mesecih naj bi se ladijski prevoz hrane med celinami zmanjšal za 40 odstotkov! (Vir: odlični intervju, ki ga je s Komatom naredil Bernard Nežmah, v Mladini, 20. februarja 2009.) Torej?