Želel je postati profesor

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Mularija / / 06:00

Spomine na otroška leta je tokrat obujal radijski in televizijski voditelj Gregor Trebušak.

Kje in kako ste preživeli otroška leta?

»V Vodicah in Utiku, torej v dveh čudovitih vaseh, kjer smo se vsi poznali in se igrali skupaj.«

Kaj ste se najraje igrali?

»Skrivanje na predmete. Gre za malce bolj napredno skrivanje, kjer si, čeprav si bil odkrit, še vedno upal na ponovno skrivanje. No, pa tudi šole in policiste smo se precej igrali.«

Ste že kot otrok sanjali o radijski in televizijski karieri?

»Da bi delal na radiu, sem si prvič zaželel okoli dvanajstega leta, ko sem enkrat čisto slučajno ujel frekvence Radia Hit. Drugače pa sem si vedno želel biti profesor zgodovine in geografije.«

Kakšen otrok ste bili? Nagajiv?

»Vsak otrok je nagajiv in tudi sam nisem bil prav nobena izjema. Sem se pa znal zaposliti tudi z malenkostmi; spomnim se, da sem ure in ure računal na abaku. Zanimivo, danes je matematika moja šibka točka.«

Nam zaupate kakšno neumnost, ki ste jo ušpičili?

»Enkrat sem se kar malo 'izgubil' in prišel domov močno prepozno, še huje pa je bilo, da sploh nisem povedal, kam grem. No, tega kasneje nisem več ponovil.«

Kakšno glasbo ste poslušali takrat?

»Podobno kot danes, le da sem si večkrat vzel čas za kakšno klasiko. Ta glasba mi je bila od nekdaj všeč.«

Ste bili vzoren učenec? Katere predmete ste imeli radi in katere ne?

»V osnovni šoli sem bil priden učenec. Naloge sem pisal vestno, zvezke sem imel lepo urejene. Škoda, ker teh navad nisem prenesel naprej v gimnazijo. Najbolj mi je bila všeč zgodovina, nič ni zaostajala geografija. Fizike in matematike pa nikoli nisem imel preveč rad.«

Se vam je kakšna šolska dogodivščina še posebej vtisnila v spomin?

»Nekaj jih je bilo, a bi jih raje zadržal zase. Ne bom pa pozabil, kako smo z Urošem in Primožem raziskovali staro župnišče v Šinkovem Turnu. Kot iz knjige Pet prijateljev.«

Kakšni so danes vaši spomini na otroška leta?

»Bilo je neizmerno lepo. Žal mi je samo, da je tako hitro minilo. Če pa bi imel možnost vse skupaj ponoviti, bi to z veseljem storil. Teh let ne bom nikoli pozabil. Veliko smo bili zunaj in nikoli nam ni bilo dolgčas. Zdi se mi, da takšno otroštvo izumira. Zdaj so televizorji in računalniki vse skupaj pokvarili.«

Ali kaj obžalujete?

»Morda včasih le, da pravzaprav nikoli dejansko nisem odrasel.«