"Ne nakladam, ampak rime s smisli skupi skladam"

Murat in Jose sta slovenska hip hop ustvarjalca, ki sta po šestih letih septembra 2008 izdala svoj drugi album, ki nosi naslov Tuki not v izvedbi Murat & Jose banda.

Poleg tega, da sta zares prijetna sogovornika, presenečata z globino in resnostjo odgovorov. Skozi album smo se sprehodili kar čez njuna besedila.

Tuki not – nov album, ki se že nekaj mesecev nahaja na slovenskih glasbenih lestvicah. Jose pravi: »Na majku ne nakladam« (Tuki not) in »V muski sm zmer velik dal na vsebino« (Viva la muzika). Kaj sporočata?

Murat: Lahko bi rekel, da ne nakladam, ampak rime s smisli skupi skladam. Da narediš neko smiselno celoto, da ne nakladaš kar nekaj v tri dni. Meni osebno se zdi, da se da v rapu res veliko povedati. Govoriš tako, kot jaz zdajle govorim s tabo, le da so v glasbi še ritem in rime. Jaz tako najlažje izražam svoje mnenje, kaj si mislim o določeni stvari, ali kaj me moti.

Torej izhajata iz sebe?

Murat: Ja, ampak imaš različne komade. Kakšnega lahko napišeš le za zabavo, kjer ni nekega globokega sporočila – npr. komad s prejšnje plate Kr neki, kjer na zabaven način sestavljava skupaj nesmiselne smisle. Na tej plati jih je nekaj takšnih, a je povsod skrito sporočilo, npr. komad Funfli, ki je kao ljubezenski, ampak je v njem skrita aktualna stanovanjska problematika v Sloveniji.

Jose: En tak komad, ko govoriva o tem, kar se nama ne dogaja, je komad TTT. Govoriva o tem, da hodiva po svetu, sva internacionalna. V resnici sva vezana na slovenščino (hvala Bogu, da jo še imamo) z dvema milijonoma ljudi. Če se hočeš izražati tako, kot se želiš, se moraš po mojem mnenju v maternem jeziku – vsaj kar se tiče rapa.

Torej slovenščine ne vidita kot omejitve?

Jose: Omejitev je v tem smislu, da najine ideje ne moreva predstaviti drugim, ki ne govorijo slovensko. Ravno od ene prijateljice, ki je v Beogradu, sem včeraj dobil SMS, da na njihovem radiu, da se vrti komad Postan ti sam in da je njena sodelavka (Srbkinja) pohvalila komad, da nekaj razume, a ne more razumeti toliko kot Slovenci. Če bi imela možnost, da bi naju razumeli, bi imela možnost nastopati drugje – ta verjetnost pa je majhna. Ker na nek način je želja vseh, ki nekaj naredijo, da to predstavi čim širšemu krogu ljudi. Če si Američan – pol sveta govori angleško, je to malo drugače. Se pa zavedava, da se v slovenščini najbolje izražava.

Murat, praviš, da »nisi od učer in nisi prplavu po župi« (Viva la muzika). Od kdaj torej sta in kje vse sta že plavala v glasbi?

Murat: To sem rekel predvsem zato, ker je precej ljudi takrat, ko sva izdala prvo plato leta 2002, mislilo, da sva takrat nastala, ampak v bistvu sva to delala že dolgo – že vse od srednje šole. V gimnaziji smo začeli z bendom Captamur, potem nekaj let skupaj z Nikolovskim v skupini Nedotakljivi, veliko smo nastopali z ekipo Radyoyo. Potem sva šla z Josom svojo pot in ustvarila album v Besedi je moč. Ko pa sva nabirala material za novo plato, je padla ideja, da bi spet imela bend, tako kot v srednji šoli. Glavni pobudnik za to je bil Jose.

Jose: Bend je nabran z vseh vetrov. Klaviaturist Gašper Kačar je bil tudi že v Captamurju. Z Markom Gregoričem na kontrabasu se poznava iz predstave, kjer sva skupaj igrala. Jan Jarni na kitari je brat mojega soigralca in ta je pripeljal bobnarja Luka Kuharja. Na plati imava tudi gostujoče glasbenike (Semo, Maya, Benč …). Povabila sva jih tako, da sva pri določenih komadih prišla na idejo, da bi zraven pasal vokal. Tudi pri komadu Captamur, se mi je ob poslušanju zdelo, da bi tukaj pasale zraven harmonike. Poklical sem Miha Debevca in Tomaža Rožanca, ki sestavljata Duo harmonik, in sta bila za sodelovanje.

Gimnazijski bend Captamur je bil za vaju nekakšno gnezdo, od koder sta izšla, je pa tak tudi naslov ene od skladb na novem albumu in v latinščini pomeni »ujeti smo«. V kaj pravzaprav?

Murat: Ujeti smo v ta svet, kjer so postavljena neka pravila. Ne moreš početi ravno vsega, kar hočeš. Moraš pa to vzeti za dano in se najti, kakor to najbolje znaš. Vseeno se trudiš delati tisto, kar imaš rad.

Se za tematiko v skladbah dogovorita in potem vsak napiše svoj del? V vseh skladbah imata oba en del svojega besedila.

Murat: Ponavadi pride en od naju na idejo in napiše nekaj vrstic, potem pa se pogovoriva o tem in vsak zase napiše svoj del teksta. Potem to primerjava, se morda kaj popraviva (večinoma pa nimava pripomb, bolj malenkosti). Narediva še refren, včasih to naredi en od naju, včasih skupaj.

»Eni se bojijo, da sva jim zrasla čez glavo« (Bučke). Koga sta imela v mislih?

Jose: Ko sva izdala prvo plato, sem opazil, da se določeni ljudje sploh ne ukvarjajo s tem, kaj si naredil, ampak bolj s tem, kaj si dosegel. To je malo povezano z zavistjo – ko te nekdo ne vpraša, kaj si naredil, ampak koliko si zaslužil. To se žal zgodi v glavah ljudi. Zdi se mi, da se postavljajo napačna vprašanja. Če bi npr. najina glasba ne bila prepoznavna, verjetno ne bi nihče ničesar rekel.

»Vsi imamo radi bučke«. Kakšne so vama všeč? O čem govorita v skladbi Bučke?

Jose: Na žaru.

Murat: Pohane. (Smeh.)

Jose: Ta komad govori o tem, kako se v glavah ustvarjajo predstave in se kot novice širijo med ljudmi. Na primer, klicala me je sestra prijatelja in mi rekla, da je slišala, da imam nov avto in da so njene sošolke rekle, da so me videle v Tivoliju z lamborghinijem. V bistvu pa še nikoli nisem videl takega avtomobila od blizu, ali bil v njem. To so bučke. (Smeh.) Takih primerov je res veliko. Smešno pa potem izpadeš ti, ko začneš razlagati, da to ni res.

Murat, v Postan ti sam praviš: »Pa to u tej muski pr nas, ej, katastrofa.« Kaj je tako katastrofalnega?

Murat: (Smeh.) To, ko pravim, da jih je veliko, ki nekaj posnemajo, delajo kopije in so si čisto vsi podobni. To mi je res čudno – naredi nekaj svojega, bodi izviren. Tega verjetno niti ne moreš preprečiti, a to delajo le zato, ker hočejo na čim hitrejši način postati zvezde in potegniti nekaj denarja iz tega. Na primer, ko so prišli ven Atomik Harmonik in potem še Turbo Angels, nisem mogel verjeti – to je bila čista kopija. Med raparji tega ni, za nas ne moreš reči, da smo enaki. Se mi zdi, da ima vsak svoj stil.

Jose: Zdi se mi, da vsak, ki nekaj naredi, naredi res iz sebe, kako on vidi stvari. To ni neka instant zadeva, ki se kopira, ampak ima vsak svoje zgodbe.

Danes je rap v Sloveniji precej bolj razvita glasbena zvrst, kot je bil pred leti. Zdi se, da sta bila tudi vidva tista, ki sta prebila led s projektom 5 minutes of fame Za narodov blagor.

Murat: Je bilo tudi že prej nekaj, ampak gotovo ne toliko, kot zdaj. Eden prvih je bil Alien, ki je naredil bum s svojo plato Leva scena, pa tudi Klemen Klemen, Dan Druff iz Maribora. Ta kompilacija, ki smo jo naredili z Rayoyo, je bila neka prelomnica, saj je na njej 15 izvajalcev z vseh koncev Slovenije. S tem se je pokazalo, da so v Sloveniji ljudje, ki delajo to muziko. Tudi najina prva plata je bila za naju presenečenje, saj nisva pričakovala, da bo tako dobro sprejeta. Tudi po odzivih mladih sem videl, da jih je veliko spodbudilo, da so začeli ustvarjati, kar je super.

Jose: Ko sva midva začela, je bilo to še bolj v povojih, po drugi strani pa rap ni zvrst, ki bi bila mainstream, pop kultura, ker zahteva tudi od poslušalca malo več, kot nek enostaven napev, ki se ponavlja, in ima lepo melodijo. Moraš res prisluhniti, če želiš nekaj imeti od tega.

Jose, »ti nisi noben reper, k si tok prjazn« (Moji bratje – Amahoro!). Kako to, da v vajinih besedilih ni čutiti ostrine? V besedilih ni kletvic, amahoro je pozdrav miru v burundskem jeziku, veliko stvari obrneta na šalo.

Murat: Rap je zelo različen. Mogoče je v medijih bolj izpostavljen izvajalci s takšnim stilom – Gangsta' rap. To je povezano s preteklostjo, ko je nastajal rap. A tudi v Ameriki so popularni takšni, ki imajo bolj pozitiven stil, nimajo kletvic. Midva se nisva odločila, da bova delala tako, ampak pač delava iz sebe – takšna sva.

Glasba ni vajina služba, ampak še vedno hobi. Murat, ti se ukvarjaš tudi s turizmom, Jose, ti si pravnik, tudi igralec. Vama uspeva hobi obdržati na tak način, da ne pride do tega, da »igra postane tlaka« (Nazaj)?

Jose: Ja. Ko snemava, to vzame veliko časa in energije, potem to predstavljava, pridejo intervjuji … Ampak to si jemljeva zelo na izi.

Murat: Muzike ne jemljeva kot neko službo, ampak kot veselje. Nikoli ne delava z namenom, da bi uspela, s tem se ne obremenjujeva. Ne vem, če bi pod takim pritiskom sploh lahko ustvarjala.

Verjetno vaju zdaj na cesti pozdravlja več ljudi. Se zgodi kaj posebnega?

Murat: Meni velikokrat kdo na cesti reče: »Ej, kje si Jose?!« (Smeh.)

Jose: Prigod je veliko. Na primer po izidu spota Postan ti sam, mi je neka gospa rekla: »Hvala za ta komad – za nas normalne ljudi.« In sem rekel le: »Me veseli.« Tako vidiš, kako različno ljudje razumejo najine stvari. Ali pa, ko me je nekdo vprašal, kdaj bova naredila kak nov videospot. In sem mu odvrnil, da mora najprej biti komad. Pa je rekel: »Ja, kakšen tak, da bo v njem veliko hudih avtomobilov in hudih bejb.« Tako takoj vidiš, da ne posluša besedil, da ne dojame bistva komadov. Potem pri komadu Od ljudi za ljudi sem na komentar o vsebini odgovoril, da v stavku »nazdravljam s prjatli iz vseh republik bivše Juge« želim povedati, da mi je vseeno s kom nazdravljam in od kje prihaja (zaradi mene je lahko iz Afganistana), če je to moj prijatelj. Govorim o tem, da je treba razbijati stereotipe.

Še sporočilo za Gorenjce:

Jose: Uživajte v raju pod Triglavom!