Doma, do naslednjič

Po 24 dneh in slabih 6000 kilometrih spet doma.

Tako. Po štiriindvajsetih dneh, slabih 6000 prevoženih kilometrih smo spet doma. Za pot smo potrošili približno 2350 evrov, od tega 500 evrov za oba trajekta, med 500 in 600 evri za bencin, približno polovico vsega denarja pa je šlo za hrano, kampe, take in drugačne priboljške, novo prednje vetrobransko steklo in kakšen spominek na potovanje. Priprava avta na potovanje je stala okroglih 60 evrov za novo črpalko za zavorno olje, pa še nekaj evrov za kakšno malenkost. In seveda kar nekaj truda Tadeja iz Citroën servisa-Avtohiše Jenko s Praprotne Police. Sicer pa, dejstvo je, da se že dolga leta vsi moji Citroëni, kadar potrebujejo »zdravnika«, najbolje počutijo v Avtohiši Jenko. Mimogrede, tudi Tadej ima že dlje časa v delu Ami 6 berline, tistega, ki ima zadnje steklo poševno obrnjeno navznoter, kot skalni previs. Na srečanju na Švedskem sem iskal tudi kakšen nov del zanj, pa nisem bil ravno srečne roke. Amiji so namreč precej večja redkost kot spački in diane. Se pa vsake toliko časa zgodi preblisk katerega od nekdanjih proizvajalcev delov za te Citroëne, da izdela določeno serijo posameznega artikla in je potem z njim za nekaj časa mir. Kot kaže, bodo v kratkem v šempetrski Iskri Avtoelektriki izdelali serijo alternatorjev za spačke, vendar ne manj kot 100. Marsikdo od nas bo kupil dva. Za naslednjih petdeset let.

V letu, ko ni svetovnega srečanja, naš spaček običajno počiva, razen občasnih voženj po Sloveniji in okrog Kranja. Tako za veselje. Ni ga namreč večjega užitka na lep sončen dan z odprto streho počasi »sportski lagano«, kot bi rekli, zapeljati se na lepše proti Gorenjski ali Primorski. Pravzaprav pa kamorkoli. V letu 2009 nas čaka srečanje v Češkem Liberecu (o tem kakšno besedo več naslednjič) in pred nami je, kot vse kaže, novo potovanje. Sama pot na Češko je prekratka, zato so naši načrti malo širši. Stare je že potoval po zemljevidu …