Pojoča gibona

Ogled živalskega vrta v Zagrebu je bil najbolj zanimiv za Glasove najmlajše popotnike. Pa vožnja z vlakom … Ta pa je bila tudi nekaj posebnega.

Na šestem peronu ljubljanske železniške postaje sta v soboto zjutraj prijazno sprejemala potnike za ogled zagrebškega živalskega vrta vodja oddelka za turizem pri ABC Turizem Ajda Perko in vodnik Miro Gračanin, ki je čez ves dan skrbel, da je skupina skoraj petdesetih potnikov dobila res vse informacije, ki jih je potrebovala.

Tokratni izlet je bil malce drugačen že zato, ker smo se v Zagreb odpravili z vlakom, potem pa z značilnim modrim tramvajem nadaljevali vožnjo do njihovega najstarejšega parka Maksimir, katerega del je tudi živalski vrt, ki spada med najstarejše vrte v Evropi. Vreme je bilo sicer bolj majsko, vendar za celodnevni izlet in kar nekaj pešačenja, idealno. Precej naših potnikov je bilo otrok in velikost živalskega vrta tako ravno pravšnja. Ni ravno gromozanski, zelo lepo urejen in med bivališči živali so speljane lepo urejene asfaltirane ali peščene poti.

Razdelili smo se v dve skupini in sledil je voden ogled vrta. Skozi nas je popeljala prijazna vodnica, še študentka Ivana Kovarik. Starši so neutrudno odgovarjali na tisoč in eno vprašanje nadebudnih malčkov in potrpežljivo razlagali oziroma prevajali – vodenje je bilo namreč v hrvaščini.

Najbolj je pritegnil par pojočih gibonov – samca in samičke, ki sta s svojimi zvoki polnila zrak živalskega vrta. Akrobacije so bile njuna druga predstavitvena točka. Zebre tokrat nismo videli, ker si Gustaf deli prostor z antilopami in nam je Ivana razložila, da se izmenjujejo na prostem, ker drugače 'pojanju' ni konca. Trenutno se v živalskem vrtu ureja prostor za leve, potem bo treba razmisliti o protihrupnem oziroma posebnem zidu, ker se na eni strani vrta začnejo fakultete, nedavno pa so uredili otroški živalski vrt, kjer otroci lahko hranijo in božajo razne domače živali, kot so to ovčke, zajci in podobno. V medvedjem 'brlogu' smo videli njo, ki se je dolgočasila na svojem stalnem mestu, izvedeli tudi zakaj imajo levi grivo in levinje ne, pa da je mali pritlikavi povodni konj zelo nevarna žival. Terarij pa je navdušil s svojimi malimi in pisanimi strupenimi žabicami in dvema velikima krokodiloma. Žirafo v živalskem vrtu še pričakujejo, slonov pa ne bodo več imeli.

Po ogledu živalskega vrta smo se odpravili še v center Zagreba, kjer smo ugotovili, da kar pogosto slišimo slovenski jezik, vrvež je bil zaradi priprav na veliko proslavo ob vstopu v EU še toliko večji. Do glavne železniške postaje pa smo se odpravili kar peš, ter tako za trenutek ujeli sobotni popoldanski utrip hrvaškega mesta. V Ljubljano smo prispeli v večernih urah. Sicer prijetno utrujeni, a polni vtisov.