Bolezni zaradi stresa

Kratek in zmeren stres je lahko koristen, saj omogoča prilagajanje človeka na nove okoliščine, spodbuja nas na spopadanje s problemi, spodbuja kreativnost. Negativne učinke na zdravje pa imajo hude stresne reakcije, ponavljajoči in kronični stres! Prof. dr. Radovan Starc, zdravnik, specialist internist in kardiolog ter avtor knjige Bolezni zaradi stresa.

Dr. Radovan Starc je lani napisal prvo knjigo Bolezni zaradi stresa, ki je med bralci vzbudila veliko zanimanja, saj je skoraj pošel že ponatis. Prvi izdaji sta se zdaj pridružili še dve knjigi: Bolezni zaradi stresa I. (od utrujenosti, pešanja spomina, razpoloženjskih motenj, glavobola, nespečnosti, razjede dvanajsternika in astme do rakavih obolenj) ter Bolezni zaradi stresa II. (od bolečin v križu, ledvičnih kamnov, neplodnosti in impotence do »človeškega dejavnika«, prezgodnjega staranja in obvladovanja stresa). Vse tri knjige so namenjene tako poznavalcem, kot širšemu krogu ljudi, njihov glavni namen je opozoriti na celostno dogajanje v telesu, na velik pomen duha, uma in čustev na telesne spremembe in obratno. In sporočilo? Le dobro in pravilno obveščen človek lahko sam skrbi za svoje zdravje in si lažje izmenja mnenja z zdravnikom! Vse tri knjige so izšle pri Založbi Sirius-AP ob veliki podpori direktorja založbe mag. Petra Antunoviča.

Vaša cenjena stanovska kolegica prof. dr. Metka Zorc je dejala, da knjigo toplo priporoča prav vsakomur, da njena vsebina da misliti. Kaj se torej dogaja s sodobnim človekom, da je tako močno izpostavljen stresu?

»Sodobni človek se od pračloveka razlikuje že po vrsti stresogenih dejavnikov, številu in jakosti stresnih reakcij, porabi stresnih hormonov, počitku, okrevanju ali na primer spanju. Včasih je bil v ospredju telesni stres, obstoj za obstanek in življenje. Danes je v ospredju mentalni in psihosocialni stres. Nasprotnikov, ki nas življenjsko ogrožajo, je malo; še največ jih je na cesti. Nasprotniki in sovražniki so med nami, delujejo prikrito in zvito. Govorimo na primer o mobingu, neustreznem plačilu za opravljeno delo, manipulacijah itd.

Drugo, sodobna civilizacija od nas zahteva, da se obnašamo »civilizirano«, čeravno je to povsem v nasprotju z biološkimi cilji in učinki stresne reakcije. Od ljudi zahteva modrost, razum, preudarnost, mirnost in premišljenost, medtem ko kvalitete stresne reakcije, kot so moč in hitrost mišic, napadalnost, pretep, boj ter druge psihološke posledice (vznemirjenost, razdražljivost in strah), v sodobni družbi niso zaželene ali so celo sankcionirane. Povedano drugače, sodobna civilizacija od nas zahteva, da se obnašamo drugače, kot smo biološko programirani. Evolucija očitno ne more slediti hitrim družbenim spremembam.

Sodobni človek je obremenjen s stalnimi pritiski (služba, dom, šola, usklajevanje obveznosti), napetostmi, strahovi, stiskami, informacijami, hitrim načinom komunikacije (telefoni, internet, TV), pomanjkanjem časa, borbo za materialna sredstva in za finančni obstoj, pomanjkanjem časa za redno telesno aktivnost, za sprostitev, razgovore z družino in prijatelji.«

Skratka, sodobni človek živi proti vsem principom zdravega življenjskega sloga. To lahko celo izmerite.

»Zelo pomemben hormon kortizol ima normalno t. i. diurnalni ritem. Najnižje vrednosti so okrog polnoči, kar nam omogoči funkcionalno in strukturno regeneracijo vseh celic in dober spanec, medtem ko so najvišje vrednosti dopoldne okoli desete ure. Sodobni človek je krivuljo kortizola spremenil, mnogi imajo kortizol zvišan tudi popoldne in ponoči. Podobno velja tudi za adrenalin. S stresom je povezano večje uživanje vseh vrst poživil, kot tudi mamil, analgetikov, pomirjeval in drugih zdravil. Tudi poživila so majhne stresne bombe, ker omogočajo podaljšanje delovnega urnika na račun zdravja. Mediteranski narodi imajo nam vsem znano siesto, kar pomeni kratek opoldanski dremež, ki ima na zdravje zelo ugodne učinke. Odkar so v Evropski uniji, so se podredili globalni ekonomiji, spremenil se je tudi njihov življenjski slog. In prav v teh deželah je največji porast srčno-žilnih bolezni, presnovnih bolezni in debelosti.

Ker se premalo gibljemo, pokurimo tudi premalo stresnih hormonov. Ker smo telesno neaktivni, ne uživamo številnih ugodnih učinkov telesne aktivnosti na zdravje. V psihološkem stresu se nagnjenost krvi do strjevanja celo poveča, medtem ko se na primer z zmerno in redno telesno aktivnostjo nagnjenost krvi k strjevanju celo zmanjša.

Nenazadnje, zaradi premalo počitka in motenj spanja se organizem ne more ustrezno regenerirati. Zaradi prisilnega zgodnjega vstajanja v temi, podaljšanega dela pozno v noč ter nespečnosti zaradi skrbi se zbujamo utrujeni, s kognitivnimi motnjami, nagnjeni smo k številnim obolenjem, poškodbam in nesrečam.«

Na predstavitvi ste omenjali sindrom zlomljenega srca. Kako je s tem in kako se lahko stres izrazi kot biološka reakcija?

»Stresna reakcija je biološka reakcija in ne neka »meglena« reakcija. Biološko reakcijo lahko izmerimo s številom povečanih srčnih utripov, zvišanim tlakom, povečanim znojenjem, širšo zenico, povečano nagnjenostjo k strjevanju krvi, zvišanimi vrednostmi glukoze in maščob v krvi itd.

Drugo je sindrom zlomljenega srca. Hud emocionalni stres lahko sproži močno stresno reakcijo in povečano aktivnost simpatičnega živčevja ter izplavljanje adrenalina in njemu »sorodnih« substanc, ki ohromi delovanje srčne mišice. To je zelo jasen dokaz, da je adrenalin v visokih odmerkih za srčno mišico »strupena« substanca. K sreči ima sindrom zlomljenega srca zelo dobro prognozo. Medtem ko so ljudje po ljudski modrosti stoletja ali morda celo tisočletja umirali »od žalosti«, danes vemo, da je žalost samo sprožilec dogajanj, ki konča s sindromom zlomljenega srca ali stresno kardiomiopatijo, kot bolezen strokovno imenujemo.

Treba pa je pripomniti, da lahko stres povzroči nenadno srčno smrt tudi preko hudih motenj srčnega ritma ali tudi srčnega infarkta. Po nekaterih raziskavah lahko psihološki stres sproži srčni infarkt v 15-20 odstotkih. Primere sem opisal v knjigi o stresu, ki je izšla lani. Seveda pa stres vpliva tudi na pospešen razvoj ateroskleroze, ki pripravi teren za dokončno zaporo arterij. Podobno velja tudi za arterije na drugih delih telesa.«

Predstavitev zadnjih dveh knjig iz t.i. trojčka ste podkrepili s številnimi primeri in podatki (70 do 90 odstotkov sodobnih bolezni je povezanih s stresom, 70 odstotkov vseh bolezni je psihosomatskega izvora). Ugotavljate tudi, da so presnovne bolezni postale velik zdravstveni problem po celem svetu. Zakaj?

»Psihološki pritiski delujejo na telo preko nevroendokrinega sistema, to je preko živcev in hormonov. Presnovne bolezni so strahovito velik javnozdravstveni problem in se kažejo v porastu debelosti, sladkorne bolezni, maščob v krvi in skupku številnih bolezni, to je presnovnem sindromu. 70 odstotkov ljudi v Evropi ima prekomerno telesno težo, 30 odstotkov otrok je predebelih, 70 odstotkov ljudi ima zvišane maščobe v krvi, 10 odstotkov ljudi ima sladkorno bolezen tip 2, ki je posledica izčrpavanja trebušne slinavke, ki proizvaja hormon insulin.«

Povejte kaj o sindromu Karoshi, ki mu verjetno nismo ubežali niti Slovenci?

»Sindrom Karoshi, kot že ime pove, je japonskega izvora in pomeni umiranje zaradi pretiranega poklicnega mentalnega dela in stresa, v glavnem zaradi srčnega infarkta in možganske kapi. Prvi objavljen primer je bil opisan leta 1969 pri devetindvajsetletnem Japoncu, ki je umrl zaradi možganske kapi in je bil pred tem zdrav. Japonci iz tradicije, etike, religije, lojalnosti do delodajalca, predanosti delu, tekmovalnosti in drugih vzrokov živijo le za delo. Tudi ob sobotah in nedeljah, če je potrebno. Še tistih nekaj dni letnega dopusta, ki jim je omogočen, ne izkoristijo. Za Slovence je znano, da so marljivi, pridni, vendar bi težko ocenil, kolikšen odstotek ljudi na leto pobere Karoshijev sindrom.«

Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije predvideva, da bodo leta 2020 najpogostejše srčno-žilne bolezni in velika depresija. Že zdaj pa nas je strah recesije.

»Predvidevam, da bodo v času ekonomske in finančne krize zaradi izgub poslov, služb, propada podjetij, mnogi in njihove družine v hudih življenjskih stiskah in preizkušnjah. Vendar, stres in stresna reakcija sta ustvarjena tudi za pozitivna dejanja in učinke: lahko ju izkoristimo za nov elan, kreativnost, inovativnost, znova najdemo čas za prijatelje in stvari, ki smo jih včasih radi počeli, pokrpamo socialno mrežo, ki se nam je med tem razpadla, znova najdemo čustveno oporo v družini in med prijatelji. Razcvet nemškega gospodarstva v primerjavi z angleškim po drugi svetovni vojni so razlagali, tako so me vsaj učili, s povsem uničeno in zbombardirano industrijo v Nemčiji. Nemški gospodarski »boom« je zrasel na pepelu in ruševinah, na novih, sodobnih in zdravih temeljih, medtem ko se je »zadihana« angleška industrija razvijala iz obstoječih nesodobnih tovarn. Tako nekako gledam tudi na to krizo. Izkušnje in zgodovina kažejo, da zna naš narod ravno v najtežjih trenutkih iz sebe iztisniti najboljše. To je posledica modrosti, sposobnosti, marljivosti, prilagodljivosti, odločnosti in drugih kvalitet. Razen tega, prebral sem mnenje nekega nemškega ekonomista, da ta kriza vendarle ne bo trajala leta, ampak le nekaj mesecev. Upajmo, da se v svoji oceni ni zmotil.«