Sedmica: Gospodična ministrica

Borut Pahor, ki bo prihodnja štiri leta (ali tudi manj) vodil levi vladni trojček, se je samopašno odpovedal stotim dnevom miru pred javnostjo oziroma mediji.

V čem je smisel odločitve, ni povedal, nikakor pa ne gre za kakšno izjemno pogumno dejanje. Zato ne, ker najbolj glasni, da ne rečem vplivni mediji v državi prej simpatizirajo z levo kot z desno politično opcijo, zastran česar se Borutu Pahorju medijskega linča pravzaprav sploh ni treba bati; niti v prihodnjih stotih dneh vladanja niti do konca mandata. Drugič: stvari stojijo tako, da je politična scena v Sloveniji zadnjih petinšestdeset let v bistvu nespremenjena. Pomeni, da je ves ta čas pri nas v resnici na oblasti – bodisi odkrito bodisi prikrito – leva politična opcija in naravnost neprofesionalno bi bilo, če bi politična elita s tako dolgim stažem uveljavljala inštitut začasne medijske prizanesljivosti.

Če je že tako, da se je Borut Pahor odpovedal začetnemu miru, potem bi bilo nemo opazovanje aktualnega političnega dogajanja nesmiselno zapravljanje časa. Zato začnimo, denimo, s kritiko Katarine Kresal, kandidatke (preostanka) LDS za notranjo ministrico.

Vsaj do zdaj ni omenjena gospodična name naredila prav nobenega posebnega vtisa. Še najmanj pozitivnega. Vendar, to ne pomeni, da o Katarini Kresal nimam mnenja. Imam. In sicer slabo. Njena očitna slabost je, vsaj z mojega zornega kota, njena domišljijska, se pravi abstraktna ambicioznost. Bom razložila: abstraktno ambiciozen je človek, ki mu je čisto vseeno, katero vlogo mu režiser ponudi, samo da je v kadru, če se tako izrazim. Konkretno to pomeni, da je gospodični Katarini Kresal čisto vseeno, ali je, recimo, ministrica za zunanje zadeve ali obrambna ministrica ali ministrica za smeti ali ministrica za notranje zadeve, samo da je ministrica. Kar se strokovnosti tiče, pa je mogoče, da se domišljijsko ambiciozen človek spozna na vse ali na nič. In slabo je tako prvo kot tudi drugo.

Povedano drugače, bojim se, da je gospodična Katarina Kresal, sicer pravnica po izobrazbi, za notranjo ministrico primerna približno toliko, kot je, recimo, Igor Bavčar, nekdanji notranji minister, primeren za negovalko v domu za ostarele; nič ali malo manj kot nič. Da ne bo pomote, ne zato, ker je ženskega spola ali ker ni možača, pač pa zato, ker je koketa. Če z ničimer drugim, koketira z nižjimi kaznimi za storjene prometne norčije (ki se marsikdaj končajo s smrtnim izidom nič krivega udeleženca), pri čemer razume kaznovalno politiko v kontekstu človekovih pravic. Ali kot se je pred člani odbora državnega zbora za notranje zadeve izrazila prihodnja notranja ministrica: »Moje delo ne bo temeljilo na krilatici, da se je za večjo varnost treba odpovedati človekovim pravicam.«

Na čem konkretno bo delo notranje ministrice temeljilo, ostaja v javnosti, kajpada, neznanka. Filozofsko vzeto, pa je humana kaznovalna politika, o kateri gospodična prihodnja ministrica sanja, nič več in nič manj kot čisto navadna krilatica, ki ne koristi niti policistom niti žrtvam takšnega in drugačnega nasilja. Kvečjemu je všečna potencialnim kršiteljem veljavnih zakonov in pravil igre, ki veljajo v sodobni družbi, v kateri preži nevarnost tako rekoč za vsakim vogalom.