Proti domu, prvi poskus

Bil sem kot "Mad Max", ob cesti s polno kantico bencina.

Triindvajseti dan našega potovanja. Doslej smo prevozili že skoraj 4500 kilometrov in do doma nas je čakalo še kakšnih 400 kilometrov Švedske, noč na trajektu do Rostocka in več kot 1000 kilometrov preko cele Nemčije in Avstrije do Slovenije.

Po nekaj urah zabaviščnega parka se v soboto zgodaj popoldne dobre volje poslovimo od Vimmerbyja, rojstnega mesta Astrid Lindgren in otrokom priljubljene Pikine dežele. Izračunam, da bi morali imeti bencina vsaj še za petdeset kilometrov, do prve bencinske črpalke v kraju Storebro pa nas je ločilo še kakih deset, dvanajst kilometrov. Super. Gremo. Tri, štiri kilometre iz mesta je spaček začel cukati. Fak. Kdo bi pomislil, da smo se prejšnji dan s severa Švedske dolgo vozili proti vetru in temu primerno porabili več bencina. Ni mi preostalo drugega, kot sprejeti kritiko na temo »saj sem vedela«, se čim prej z dvignjenim palcem podati na nasprotno stran ceste v upanju, da bom hitro nazaj s polno kantico bencina. Ustavil je že prvi avto. Mlada mamica s fantičem. Od gospodične izvem, da gresta seveda v zabaviščni park in da se malemu že zelo mudi, sicer bi me počakala in me zapeljala nazaj do avta.

Na bencinski ugotovim, da sem tako rekoč brez švedskih kron, evrov pa prodajalec ne vzame. Eurocard? Nimam. Banke že zaprte. Šit. Pokličem punci, naj prištopata z bančno kartico. Kasneje izvem, da sta že dobili štop, ko sem ju znova poklical in povedal, da sem v denarnici našel svojo kartico. Sem jo mar vzel s seboj? Na srečo. S kantico bencina sem prepešačil kilometer iz mesta in se potem s Citroënom, novim črnim C4 pripeljal do spačka. Izgubili smo slabo uro in do vkrcanja na trajekt v Trelleborgu nam je ostalo še šest ur in približno 400 kilometrov. S spačkom in povprečno hitrostjo manj kot 100 km/h. Težka bo.