Osupla Julija

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 13. julija

Potem ko si na za to namenjenem prostoru tik ob Kolpi postaviva šotor, se z Andrejem odpraviva na večerjo v sosednjo vas. Neka deklica s svileno svedrastimi lasmi, stara tri ali štiri leta, se je pozibavala na gugalnici in si brundala Kekca. Ko sem se pojavila s svojo obrito glavo, je onemela in z mene domala ni več umaknila pogleda, dokler nisva z Andrejem povečerjala in odšla. Tako malo žensko bitjece, pa tako osuplo nad mojo pojavo, sem si rekla, prepričana, da ji pri teh letih ni še nihče opral glave, če se tako izrazim, kaj se poda ženskemu spolu in kaj ne. Menda ni ženski princip določen z obliko in dolžino las? Kajpada, pa nisem bila zaradi dekličine osuplosti prav nič užaljena ali celo prizadeta.

Enako osupla, kot neznana deklica, če ne celo bolj, je bila nad mojo drznostjo, da ne rečem predrznostjo, sedemletna vnukinja Julija. Nič hudega sluteč sem stopila v domačo dnevno sobo, kjer je Julija gledala televizijo. (Do takrat sem z obrito glavo po svetu hodila že dobrih deset dni.) »O, živijo! Kako si, lepotica moja,« sem jo sproščeno ogovorila. Mirne duše lahko zatrdim, da v svojem življenju do tega trenutka bolj ogorčenega pogleda na sebi še nisem začutila. Domala hlipala je, ko je z dlanjo jezno udarjala po temenu svoje glave in mi očitala: »Baaabiii! Joj, baaaaabiii! Kaj si naredila s svojimi lasmi. Vsaj tukaj, tukaj (se pravi, na temenu), bi si jih nekaj pustila.« In me sploh ni hotela poslušati in mi sploh ni dovolila, da jo objamem. In tako je bilo še prihodnjih nekaj dni, dokler je ni ženska užaljenost minila in svoje podobe o ženski ni več izenačevala z dolžino ali barvo las oziroma, oziroma ženskega principa z lasmi sploh ni več povezovala.

Neprimerno bolj kot Julija in vse druge majhne in nekoliko večje deklice, ki sem jih na cesti vsakodnevno srečevala, je bila do moje nove podobe prizanesljiva Tina. »O! Maamiii!? Tole ti pa res paše. Zdaj šele vidim, kako lepo okroglo glavo imaš. Ti si pa res lahko privoščiš frizuro brez las,« me je pohvalila, ko sva se prvič videli, odkar sem prišla od frizerja. Mami in vsa druga žlahta, tako Andrejeva kot tudi moja, pa se je delala, kot da je vse tako, kot je bilo. Se pravi, kot da je ženska z obrito glavo v Sloveniji povsem vsakdanji in normalen pojav. Razen Tine in Andreja sta me v zvezi z mojo zadnjo kaprico pohvalili še prijateljici Mojca in Metja, češ kako fensi in korajžna sem.

Vsekakor sem začudene in ogorčene poglede na sebi čutila toliko časa, dokler mi ni na glavi zrasel prvi puh. Najbolj zanimivo pri vsej stvari pa se mi je zdelo dejstvo, da ni moje obrite glave nihče povezoval z boleznijo. Ali drugače, vsi, s katerimi sem o tem spregovorila, če je tako pač naneslo, so priznali, da so mojo obrito glavo povezovali z mojo nevsakdanjo osebnostjo. (Se nadaljuje.)